Pomanjkljivo vodenje evidenc o opravljenih urah lahko delodajalcu povzroči veliko škodo

Pozor: če ne vodite evidenc o opravljenem nadurnem delu se lahko zgodi, da boste plačali vse dodatne ure, ki jih je dokumentiral delavec! Primer, o katerem je odločalo sodišče je naslednji:  

Delavec toži delodajalca na izplačilo opravljenih, vendar neizplačanih nadur. Pri tem se opira na svoje lastne evidence prisotnosti na delu, na podlagi katerih je napravil okvirni izračun višine svoje terjatve. Ker tako ni zanesljivo, kolikšen je obseg opravljenih in neizplačanih ur preko polnega delovnega časa, delavec sodišču predlaga, naj delodajalcu naloži predložitev dokumentacije, iz katere bo razvidno, koliko neplačanih nadur je opravil v spornem obdobju. Delodajalec zatrjuje, da s takšno dokumentacijo ni nikoli razpolagal ter poudarja, da toži delavec, zato naj bi bilo na njegovi strani dokazovanje o številu neizplačanih nadur. Kako bo ravnalo sodišče v takšnem primeru? 

Sodišče bo v konkretnem primeru najprej presojalo, ali je delavec v spornem obdobju resnično opravil večje število ur od tistih, ki so mu bile obračunane in dejansko tudi izplačane. V primeru, da sodišče ugotovi, da je delavec zagotovo opravljal delo preko polnega delovnega časa, za katerega pa ni dobil nobenega plačila, bo nadalje poskušalo ugotoviti natančno število teh opravljenih ur preko polnega delovnega časa. 

Če sodišče ne more ugotoviti kakšnega dejstva z zanesljivostjo, odloča v skladu z zakonom o pravdnem postopku in sicer po pravilih o dokaznem bremenu. Načeloma je v sodnem postopku dokazno breme na tisti stranki, ki neko dejstvo zatrjuje. Vendar pa je v delovnih sporih situacija nekoliko drugačna, ker se delavec šteje kot šibkejša stranka, saj je v razmerju do delodajalca v podrejenem položaju. Iz navedenega razloga je tako trditveno breme na delavčevi strani, medtem ko je dokazno breme na strani toženega delodajalca. 

V konkretnem primeru bi sodišče lahko zanesljivo in natančno ugotovilo število opravljenih a neplačanih ur preko polnega delovnega časa le ob predložitvi ustrezne dokumentacije s strani delodajalca, ki bi jo ta moral voditi. Ker le ta trdi, da s tovrstno dokumentacijo ni nikoli razpolagal, sodišče dejansko ne more ugotoviti koliko ur je delavec v spornem obdobju delal preko polnega delovnega časa in koliko ur mu je bilo za to delo dejansko izplačano. Glede na navedeno je sodišče v konkretnem primeru ugodilo zahtevku delavca in delodajalcu naložilo v plačilo vse ure, ki jih je imel (za sebe) dokumentirane zaposleni in jih je zahteval zaposleni.  

Zakon o pravdnem postopku (UL RS 36/2004)