Prenosne (transferne) cene

V današnjem času globalizacije se podjetja vse pogosteje povezujejo, pri čemer povezana podjetja pogosto nabavljajo in prodajajo poslovne učinke pri drugih podjetjih v skupini.

Cene, po katerih si zaračunavajo medsebojne transakcije, se imenujejo prenosne cene. Izraz prenosne cene (angl. Transfer prices; nem. Transferpreise, Verrechnungspreise; fr. prix de transfert) lahko pomeni dvoje: 
• znesek, ki ga zaračuna določen del organizacije (podjetja) drugemu delu organizacije za dobavo blaga oziroma storitev, ali 
• znesek, ki ga zaračuna povezana oseba drugi povezani osebi za dobavo blaga oziroma storitev. 

Pomen za davčne zavezance in davčne oblasti 

Prenosne cene so pomembne tako za davčne zavezance kot tudi za davčne oblasti, saj v veliki meri določajo dohodke in stroške povezanih oseb in s tem dobičke, ki se jih lahko obdavči. Problematika prenosnih cen je dovolj zanimiva in kompleksna že, če jo opazujemo znotraj iste davčne pristojnosti, kjer se vprašanja prenosnih cen pojavljajo pri trgovanju med povezanimi družbami, ki delujejo v okviru iste davčne pristojnosti, še zanimivejša pa postane, ko se osredotočimo na ugotavljanje davčne primernosti prenosnih cen, ki jih uporabljajo povezane osebe v mednarodnih transakcijah.

Mednarodna podjetja zmanjšujejo plačilo davka od dobička tako, da sredstva ali storitve izvažajo v države z razmeroma nizko efektivno stopnjo davka od dobička po čim višjih prenosnih cenah. Tako se poveča izkazani dobiček v državah z razmeroma nizko efektivno stopnjo davka od dobička ter zmanjša izkazani dobiček v državah z razmeroma visoko efektivno stopnjo davka od dobička.  Prenosne cene so namreč za povezana podjetja pomembno orodje, s katerim lahko vplivajo na obdavčitev z davkom od dobička.

Na prvi pogled se zdi, da na oblikovanje prenosnih cen vpliva predvsem višina obdavčitve dobička v posamezni državi, vendar to še zdaleč ne drži. Najpomembnejši davčni dejavniki, ki poleg višine obdavčitve dobička lahko vplivajo na oblikovanje prenosnih cen, so davek od dobička, carine, konkurenčen položaj na trgu in dostop do finančnih trgov, makro- in mikro-ekonomsko okolje in problem vrednotenja uspešnosti poslovanja. 

Postopek ugotavljanje prenosnih cen 

Postopek ugotavljanja prenosnih cen se začne z ugotavljanjem povezanosti med dvema osebama. Davčni organ mora namreč pred ugotavljanjem prenosnih cen ugotoviti, ali sta gospodarski družbi, med katerimi želi ugotavljati prenosne cene, sploh povezani osebi v skladu z določili Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb. Šele takrat se lahko pristopi k ugotavljanju prenosnih cen in potem k oceni davčne osnove.  

Za ugotavljanje prenosnih cen je bistveno, da obstajajo povezane osebe, ki med seboj poslujejo, kar pomeni, da ne moremo ugotavljati prenosnih cen med gospodarskimi družbami, ki med seboj niso povezane. Prenosnih cen ne moremo ugotavljati niti med osebami, ki sicer so povezane, vendar med seboj ne poslujejo. Povezane osebe so torej »bistvena sestavina« ugotavljanja prenosnih cen. Povezane osebe so vse tiste pravne oziroma fizične osebe, ki imajo zaradi svoje kapitalske ali poslovne povezanosti možnost medsebojnega vplivanja na odločitve. 

Pomembno vlogo za ovrednotenje prenosnih cen imajo tudi Vodila OECD (Organization for Economic Cooperation and Developoment). S temi iščemo skupne zadovoljive rešitve in zmanjšujemo spore med davčnimi oblastmi in mednarodnimi podjetji. Vodila se osredotočajo na neodvisno tržno načelo, s katerim oblikujemo prenosne cene. Pri neodvisnem tržnem načelu so bistvene metode vrednotenja prenosnih cen, s katerimi vidimo, ali pogoji komercialnih in finančni odnosov v okviru mednarodnih podjetij ustrezajo temu načelu. 

Zakonodaja ne prepoveduje prenosnih cen 

V praksi pogosto prihaja do razhajanja med davčno upravo in davčnimi zavezanci glede odločanja o tem, ali so prenosne cene določene v primerni višini ali ne. Davčna uprava v večini primerov brez analize ne more oceniti, v katerih primerih povezane osebe ne poslujejo na podlagi običajnih tržnih pogojev in tako neupravičeno zmanjšujejo davčno osnovo.

Ugotavljanja tržno primernih cen ni mogoče samodejno uvrstiti v kategorijo izogibanja davkom ali celo med davčne utaje. Ocena davčne osnove (dobička) temelji na številnih predpostavkah in predvidevanjih tržnih in finančnih razmer, na podlagi katerih naj bi poslovale povezane osebe.  

Zakon ne prepoveduje uporabe prenosnih cen med povezanimi osebami, temveč določa, da se pri davčnem zavezancu, ki ustvarja prihodke s prodajo blaga in storitev povezanim osebam, upoštevajo uporabljene prenosne cene najmanj do višine povprečnih cen, ki sicer veljajo za to vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu. Davčni zavezanec mora tako upoštevati cene, ki bi veljale, če bi poslovanje potekalo v normalnih tržnih razmerah (on the arm′s lenght principle).  

V trenutno veljavni davčni zakonodaji ni pravil, ki bi davčnemu organu omogočala uspešno ugotavljanje prenosnih cen. Zakon o davku od dobička pravnih oseb sicer določa, da se za ugotavljanje prenosnih cen uporabljajo povprečne cene, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu, vendar natančnejših določb, zlasti glede metod, ki naj se uporabljajo pri ugotavljanju prenosnih cen, veljavna davčna zakonodaja nima. 

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb za razliko od zakonov v državah z urejenimi davčnimi sistemi ne daje primerne pravne podlage za uporabo smernic OECD (niti ne napotuje na njihovo uporabo), s katerimi so dogovorjene posebne metode izračuna cen, ki bi veljale, če bi poslovanje potekalo v normalnih tržnih razmerah. V praksi se te metode uporabljajo predvsem pri določanju prihodkov mednarodno povezanih oseb. Najbolje bi bilo, da bi se napotili na neposredno uporabo smernic OECD pri ugotavljanju tržno primerih cen med povezanimi osebami. 

Pri praktičnem izvajanju davčnega nadzora se seveda pogosto izkaže, da je zelo težko ugotoviti ceno, ki je izračunana ob predpostavki, da poslovanje poteka v normalnih tržnih razmerah. Nemalokrat se namreč pojavijo problemi z določanjem povprečne tržne cene za blago ali storitve. Problem pomenita majhnost slovenskega trga ter dejstvo, da se na trgu pojavlja vse več visoko specializiranih izdelkov in storitev, ki so tako posebni, da na majhnem slovenskem trgu ni mogoče najti te vrste blaga ali storitve za primerjavo.  

Postopek priprave dokumentacije 

V Sloveniji področje dokazovanja v davčnih postopkih urejata Zakon o davčnem postopku in Zakon o splošnem pravnem postopku. Če se zgledujemo po obeh zakonih, mora davčni zavezanec v davčnih postopkih za svoje trditve predložiti dokaze. Ker v del davčnega postopka sodi tudi oblikovanje prenosnih cen, s katerimi lahko povezane družbe vplivajo na svojo davčno osnovo za davek od dobička pravnih oseb, se postavlja vprašanje, kakšna je dokumentacija, ki je potrebna za dokazovanje pravilno uporabo prenosnih cen.  

Postopek priprave dokumentacije, lahko poteka po naslednjih točkah:  

1. Podjetje mora najprej natančno opredeliti vse povezane osebe, s katerimi posluje, pri čemer je posebej pomembna opredelitev lastništva. Povezane osebe so bistvenega pomena, zato načeloma govorimo le v primeru enega (ali več) slovenskega in enega (ali več) tujega podjetja.  
2. Za vsako izmed povezanih podjetij mora podjetje opredeliti vse možne oblike poslovanja med njima (na primer ali gre za prodajo določene vrste blaga, za opravljanje svetovalnih storitev, za nakup programske opreme in podobno) oziroma vse možne transakcije, ki se med njima pojavljajo.  
3. Za vsako izmed ugotovljenih transakcij je treba opredeliti, kako je določena prenosna cena. Prenosno ceno določimo na podlagi ene izmed petih možnih metod, ki jih predvidevajo že smernice OECD. Največkrat bodo podjetja uporabila metodo primerljive proste cene, ki je z vidika uporabe najenostavnejša.  
4. Pri uporabi metode primerljive proste cene mora podjetje za vsako izmed oblikovanih prenosnih cen najti primerljive cene, ki jih med seboj za prodajo enakega ali podobnega blaga ob enakih ali podobnih pogojih dosegajo nepovezana podjetja.  
5. Če se tržne cene za enako ali podobno blago razlikujejo od prenosnih cen, ki jih je oblikovalo podjetje, je treba prenosne cene bodisi prilagoditi bodisi pojasniti vzroke za nastale razlike. Seveda je malo razmer na trgu popolnoma identičnih, zato ponavadi tudi cene niso nikoli popolnoma primerljive. Dovolj je, da podjetje pojasni, katera cena je bila osnova za uporabo metode primerljive proste cene, in razloži, zakaj je prišlo do razlik.  
6. Ne nazadnje pa je treba vse zbrane podatke in ugotovitve zbrati v ustrezni pisni obliki, da so na voljo davčnemu organu pri inšpekcijskem pregledu. Pomembno je vedeti, da metoda primerljive proste cene seveda ni edina izmed možnih metod za oblikovanje prenosnih cen. Druge metode, ki jih podjetje prav tako lahko uporabi, so bolj zapletene, zato je tudi priprava dokumentacije pri njihovi uporabi zahtevnejša. 

Kot lahko opazimo, so prenosne cene, po katerih se vrednotijo transakcije med povezanimi podjetji, eno glavnih področij, s katerimi se bodo v naslednjih letih ukvarjala podjetja in davčne uprave. Zato ne smemo pozabiti, da je bistvo pri določanju prenosne cene to, da najdemo pravo vrednost prenosnih cen pri optimalni količini proizvodnje, s katero se maksimira dobiček skupine podjetij kot celote. Za doseganje tega cilja je najbolje, da si pomagamo z davčno zakonodajo, ki ureja prenosne cene.