Podjetnik logo
 

Redno zaposleni in avtorska dela

Avtor: Romana Kruhar Puc | Objava: 10.09.2003

Zgled iz visokošolske prakse izpostavlja vprašanje davčnega vidika avtorskega dela, nastalega v delovnem razmerju. Upravno sodišče RS razsodilo proti Dursu.



Avtorska dela uživajo poseben pravni status. Zaznamuje jih dejstvo, da s samo stvaritvijo (avtorskega) dela ipso facto nastane avtorska pravica z vsemi pravnimi posledicami. Avtorska pravica je tudi priznana kot ustavna človekova pravica - v II. poglavju Ustave Republike Slovenije, zato gre pri njej za posebno varstvo ustvarjalnosti, kar je tudi razlog, da so avtorska pravica in nekatere druge pravice intelektualne lastnine dobile svoje priznanje tudi v mednarodnih okvirjih.  
 
Opredelitev problema 
 
Poseben režim avtorskih del je zlasti pomemben pri delu v visokem šolstvu, ki je pogosto že po definiciji ustvarjalno. Tu pa smo naleteli tudi na davčni problem, ki ga bomo orisali v nadaljevanju. Gre za šolo, ki je svojim predavateljem poleg plače, (ker so bili v rednem delovnem razmerju z šolo), izplačala tudi avtorski honorar za izvedbo predavanj v okviru interesnih usposabljanj.   
 
Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom!
 
Stališče Davčne uprave Republike Slovenije, je v takšnih in podobnih primerih jasno in znano:
 
»Obdavčitev dohodkov fizičnih oseb ureja Zakon o dohodnini. Za namene izvajanja Zakona o dohodnini je ključni kriterij presoja o obdavčitvi posameznega dohodka fizične osebe status te fizične osebe oziroma razmerje, na podlagi katerega fizična oseba pridobiva določene osebne prejemke oziroma dohodke. V primerih, ko pravna oseba redno zaposlenim delavcem poleg plače izplačuje tudi avtorske prejemke za opravljene storitve v zvezi s svojo dejavnostjo, ki je vpisana v register, je potrebno za presojo, za kakšna izplačila gre, ugotoviti, za kakšno delo, ki ga je pravna oseba štela za avtorsko delo, v bistvu gre, in ali je bilo opravljeno po navodilih delodajalca.
 
Pri tem je potrebno iz akta o sistemizaciji del in nalog ugotoviti opis del in nalog tega delavca, kdaj je bilo delo opravljeno (v rednem delovnem času ali izven), s katerimi sredstvi, s čigavim materialom, in še drugo, da se lahko nesporno ugotovi, da opredeljeno delo ni avtorsko delo, temveč delo, ki spada v okvir del in nalog, za katero je bilo sklenjeno delovno razmerje. V vsakem konkretnem primeru je potrebno ugotoviti, ali gre za avtorsko delo ali ne, pri čemer se prvenstveno uporabljajo določbe Zakona o dohodnini.«
 
Splošna opredelitev avtorskega dela 
 
Za kvalifikacijo avtorskega dela mora biti v vsakem konkretnem primeru izpolnjenih pet zakonskih predpostavk. Ta pogoj tudi velja v našem konkretnem primeru, ko govorimo o visokošolski dejavnosti, določen pa je v členu 5/1 Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (stvaritev, področje književnost-znanost-umetnost, duhovnost, izraženost, individualnost). Pri omenjenih petih predpostavkah omenjeni zakon torej zahteva, da gre: 
 
1.  za stvaritev kot rezultat človeškega ustvarjalnega ravnanja: to merilo ima v zakonu predvsem izključitveno, razmejitveno funkcijo;
 
2.  očitno za delo s področja znanosti ali umetnosti;
 
3.  predpostavko duhovnosti kot splošne značilnosti, da gre za delo človekovega duha, za duhovno stvaritev. Pri znanstvenih delih in številnih drugih oblikah dela v visokem šolstvu pride do izraza avtorjevo oblikovanje in vodenje misli obenem z izborom, razdelitvijo in razporeditvijo obravnavanega gradiva, kar vse vodi v končno avtorsko stvaritev;
 
4.  predpostavko izraženosti: z njo zakon zahteva, da se avtorsko delo manifestira v zunanjem svetu, (v našem primeru na primer je prispevke predavateljev mogoče bodisi brati (na primer študijo) bodisi poslušati (na primer predavanje).
 
5.  individualnost kot konkretizacija pojma stvaritve in posebna predpostavka, ki izhaja iz človeškega ustvarjanja, ki je po naravi stvari osebno, izvirno, individualno.  
 
Kam sodi predavanje? 
 
V našem primeru, konkretno pri predavanju, gre za eno izmed temeljnih oblik pedagoškega in ustvarjalnega dela.. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) zato med avtorskimi deli izrecno našteva tudi predavanja, ki imajo lahko naravo individualne duhovne stvaritve in torej avtorskega dela. Predavanja so lahko tudi vezana na vnaprej dane izobraževalne programe (ki jih ni ustvaril predavatelj) ali izobraževalne vsebine (ki so celo predpisane), v katerem lahko predavateljeva individualnost in ustvarjalnost prideta do polnega izraza.  
 
Sklepajmo iz analogije: če je neki roman natisnjen v številnih izvodih, in je vsak od teh izvodov primerek avtorskega dela ter avtorji dobijo avtorski honorar od vsakega izvoda posebej, lahko tudi trdimo, da ponavljanje predavanja ni odločilno pri presoji, ali je to avtorsko delo ali ne.   
 
Pravna podlaga 
 
Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95), obravnava avtorska dela, ustvarjena v delovnem razmerju, v oddelku, ki ureja posebni del avtorskega pogodbenega prava, in sicer v členih 101 in 102.  
 
Ni dvoma, da pomeni redno delovno razmerje (vsaj za večino nas) precejšnjo prednost pred negotovostmi in eksistenčnimi tveganji »svobodnega ali podjetniškega dela«. Zaposleni delavec prejema mesečno plačo in uživa spremljajočo socialno varnost ter druge ugodnosti, ki jih prinaša redna zaposlitev in je tako gotovo v marsičem privilegiran pred nekom, ki opravlja enako delo po posameznih pogodbah o (avtorskem) delu, sklenjenih ad hoc z različnimi naročniki.  
 
Prednost, ki jo ZASP daje delodajalcu, je v tem, da zakon v prvem odstavku 101. člena določa izključni prenos vseh materialnih avtorskih pravic na delodajalca za dobo deset let od dokončanja dela, če ustvari takšno delo delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca.  
 
Nadaljnja prednost v korist delodajalca je vsebovana v drugem odstavku 101. člena in sicer kot možnost zahtevati časovno, vsebinsko in teritorialno neomejeno prisilno licenco, potem ko poteče prvotni prenos pravic.  
 
ZASP v 101. členu predpostavlja, da delavec ustvari delo pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti (del in nalog), ali pa po navodilih delodajalca. V praksi pa se je izkazalo, da se je ta zakonska predpostavka napačno razumela. 
 
Tako je davčni organ še vedno mnenja, da lahko delodajalec sklepa avtorske pogodbe s svojim delavcem samo za takšna dela, ki ne sodijo med njegove delovne obveznosti (oziroma niso vsebovana v njegovem opisu del in nalog v skladu z Aktom o sistemizaciji). Če bi namreč delavec ustvaril avtorsko delo, ki ni v zvezi z njegovimi delovnimi obveznostmi, določbe 101. in 102. člena ZASP sploh ne bi mogle priti v poštev, saj bi bilo potem treba takšna dela obravnavati enako, kot če bi jih ustvaril avtor, ki ni z delodajalcem v nobenem delovnopravnem razmerju, zato ne bo odveč ponovno poudariti, da določbi 101. in 102. člena ZASP urejata prav tiste primere, ko delavec ustvari avtorsko delo pri izvrševanju svojih delovnih obveznosti pri delodajalcu.  
 
Zakonodajalec torej očitno ni hotel postaviti nobene absolutne ovire za sklepanje avtorskih pogodb med delavcem in delodajalcem, niti ni postavil nobenih dodatnih pogojev ali skušal drugače omejevati te primere, temveč je prepustil delodajalcu, da samostojno ocenjuje, kdaj bo s svojimi delavci sklepal pogodbe, s katerimi bo prenos materialnih avtorskih pravic uredil drugače, kot je to načelno predvideno v zakonu.  
 
Preprečiti zlorabe, a zakonito 
 
Vsi vemo, da se v praksi vedno pojavljajo poskusi zlorab določenih pravnih režimov, ki dajejo določene prednosti pred drugimi, manj ugodnimi možnostmi, in tako tudi delodajalci včasih poskušajo neupravičeno izplačevati nadomestila svojim zaposlenim delavcem v obliki davčno favoriziranih avtorskih honorarjev. Nedvomno so možne tudi zlorabe pri sklepanju pogodb v zvezi z deli iz delovnega razmerja, vendar je napačno a priori trditi, da gre za zlorabo iz prvega odstavka 101. člena ZASP že zato, ker se vsebina ustvarjenega avtorskega dela prekriva z deli in nalogami, ki jih zaposleni delavec opravlja tudi, ali pa tudi ne, kot svojo delovno obveznost.  
 
Kot vse druge zlorabe, je seveda tudi te treba preprečevati, a le na ustrezen in zakoniti način, ne pa s poskusi nasilnega tolmačenja zakonskih določb, kot je to bilo pri postopanju davčnega organa.  
 
Za določitev davčne narave avtorskega prejemka je tako treba najprej ugotoviti, ali gre za avtorsko delo ali ne, in če gre, je edino pravilno, da se tovrstno plačilo obravnava kot avtorski honorar, kar je tudi v skladu z Zakonom o dohodnini, po katerem je to dohodek iz premoženjskih pravic in ne osebni prejemek - plača.    
 
Kako je razsodilo Upravno sodišče RS 
 
Zadnje navedeno potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča RS U 1893/2000-11, ki navaja:
 
»Sklicevanje tožene stranke (DURS), da je za davčne potrebe treba pri opredelitvi obdavčljivih dohodkov fizičnih oseb upoštevati status fizične osebe oziroma razmerje med izvajalcem in naročnikom, na podlagi katerega fizična oseba pridobiva določene prejemke, pri čemer se sklicuje na določbe Zakona o dohodnini, po oceni sodišča ni utemeljeno in je celo v nasprotju z določbami Zakona o dohodnini. Zakon o dohodnini določa, da se davek od dohodkov iz premoženjskih pravic plačuje od dohodkov iz avtorskih pravic, pri tem pa ne določa, da se v primeru, ko delavec sklene z delodajalcem avtorsko pogodbo, ta obdavči kot osebni prejemek in ne kot dohodek, dosežen iz avtorske pogodbe. Samo dejstvo, da gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, po mnenju sodišča še ni dovolj tehten razlog za to, da se obdavči kot osebni prejemek. Za stališče tožene stranke ni ustrezne podlage v zakonu o dohodnini, tožena stranka pa tudi ni navedla, na katero določbo Zakona o dohodnini je oprla svoje stališče. Tudi pri avtorskih pogodbah iz delovnega razmerja je po mnenju sodišča odločilno, ali avtorsko delo zadosti kriterijem, določenim v prvem odstavku 5. člena ZASP.«     

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *