En kos, več uporabnosti

Mojca Perše: »Pomembno je, da ima oblikovanje težo, sporočilo, da je večfunkcionalno ali da bo trajalo dlje časa.« (Foto: Jasna Hrovatin)

Posamezen predmet ima lahko tako več namembnosti oziroma se mu namembnost po potrebi spreminja, prihrani nam prostor in omogoča, da imamo vse v enem, pravi vodja laboratorija za kreativne industrije na Visoki šoli za dizajn, arhitektka Mojca Perše. Največ možnosti za večfunkcijsko oblikovanje zagotovo ponujata industrija oblačil in pohištvena industrija, ki sta vsaka na svoj način del našega vsakdana. V želji po racionalni rabi prostora in materialov, pa tudi reševanja vsakdanjih problemov, s katerimi se srečujejo, oblikovalci raziskujejo nove zasnove oblačil in notranje opreme, tako da en kos služi več različnim namenom.

V preteklosti večfunkcionalnost ni bila na prvem mestu, vendar tudi v zgodovini najdemo primere, ko je en izdelek služil več namenom. Tako so na primer skrinje včasih uporabljali za shranjevanje predmetov in kot postelje za majhne otroke. Danes je težko izumiti čisto nov kos pohištva, zato oblikovalci več pozornosti namenjajo združevanju funkcij. Pogosto tovrstni izdelki nastanejo tudi iz želje po reševanju realnih potreb uporabnikov. Življenje v majhnih stanovanjih je na primer postalo navdih za kavč, ki je tudi postelja in dodatni prostor za shranjevanje predmetov, želja, da bi za prosti čas v en kos združili kratke in dolge hlače, je navdihnila hlače, ki jim po potrebi odstranimo hlačnice, izziv, kako poskrbeti, da pohištvo raste skupaj z odraščajočim otrokom, je botroval številnim rešitvam pohištvenih sistemov za otroške sobe, malo prostora za shranjevanje gospodinjskih aparatov je spodbudilo zasnovo multipraktika in še bi lahko naštevali.

Odgovor na izzive sodobnega življenja

Večfunkcionalno oblikovanje pa odgovarja tudi na druge spremembe v načinu življenja sodobnega človeka. V času, ko so ljudje večino hrane pridelali doma, prinašanje špecerije iz trgovine ni bilo pomembno vprašanje, danes pa je predvsem za starejše to pogosto vsakdanji izziv. Tako je nastala zamisel za torbo, ki jo oseba na poti v trgovino uporabi kot šal, nato pa odvije, raztegne odprtino in vanjo zloži dnevni nakup, prenese težo na hrbet in dobi priročno culo za manjše nakupe, pri čemer ima roke proste, izpostavi Peršetova enega takih primerov.

Na Visoki šoli za dizajn se veliko ukvarjajo s pohištvenimi rešitvami in Peršetova ugotavlja, da je vprašanje, kako opremo oblikovati tako, da je uporabna za več različnih namenov, vse pogosteje v mislih oblikovalcev. »Študentje sami pridejo do tega, da ima izdelek z več možnostmi za spreminjanje večji potencial. Če imaš na izbiro, da kupiš samo stol, ali se ponuja, da iz tega narediš kaj več, je verjetno več možnosti, da se odločiš za slednjega,« meni. Pri tem ne gre le za racionalno uporabo prostora, ki je nujna predvsem v manjših stanovanjih, ampak tudi za razmislek o trajnostnem razvoju, racionalni rabi materialov in kupni moči prebivalcev.

Dober primer takšnega razmisleka je prav pohištvo za otroke, kjer pridejo do izraza izdelki, ki se z nekaj preprostimi spremembami prilagodijo velikosti in starosti otrok. Pri čemer sploh ni nujno, da je takšen sistem bistveno dražji od kosov, za katere se predvideva hitrejšo zamenjavo, četudi je treba upoštevati, da jih je zaradi daljšega časa uporabe treba zasnovati iz kakovostnejših in trpežnejših materialov in vgraditi okovje in vodila, ki bodo tudi desetletje služila svojemu namenu. Nenazadnje ni treba, da pohištvo zamenjamo tako, kot se zamenja moda. Zato pa morajo biti izdelki enostavni in ciljno naravnani na uporabnika.