Bogati politiki, revni podjetniki

V času pred evropskimi volitvami smo lahko brali srhljive zgodbe. Denimo tiste o prejemkih evropskih poslancev. Evropskemu poslancu vsak mesec kane v žep 7665 evrov plače. K temu mu pripada še 300 evrov dnevnice za dni, ko je zdoma, dobrih 4000 evrov letnega dodatka za potovanja in še nekaj več pavšala za vodenje pisarne v Bruslju. Povrhu vsega dobi poslanec še 17 tisoč evrov za osebnega pomočnika, ki velikokrat obstaja samo na papirju. Ko vse to seštejemo, postane jasno, kako lahko evropski parlament več kot polovico od svojega 1,3 milijarde evrov težkega proračuna nameni za plače in dodatke. A to so komaj plače poslancev, pravi bogataši pa so komisarji. Ne samo v času svojega mandata, tudi ob upokojitvi jih čaka lepa nagrada za minulo delo.  

Če številke malo zaokrožimo, lahko rečemo, da dobi poslanec v povprečju vsak mesec vsaj 9000 evrov (če ne upoštevamo množice tistih, ki si prilastijo tudi dodatek za osebnega pomočnika). Veste, koliko podjetnikov zasluži toliko denarja?  

Iz zadnjih podatkov Ajpesa za lansko leto je razvidno, da je 16 odstotkov malih samostojnih podjetnikov (ki imajo do 50 zaposlenih) lani ugotovilo negativni poslovni izid. Torej pri teh o plači težko sploh govorimo. Pri drugih, ki so imeli pozitivno razliko med prihodki in odhodki, če smo uradni, pa je ta znašala v povprečju komaj 8836 evrov na podjetnika – v vsem letu, seveda. Torej toliko kot dobi evroposlanec v enem mesecu.  

Seveda je treba podatke o zaslužkih samostojnih podjetnikov jemati z rezervo. Najbrž ni malo takih, ki včasih za opravljeno storitev pozabijo »izdati« račun ali se tako dogovorijo s stranko. Zato so tu še podatki o dobičkih gospodarskih družb. Skoraj tretjina mikro družb (družbe z do 10 zaposlenih) je lani poslovala z izgubo. Njihovi lastniki najbrž nimajo omembe vredne plače. Preostale mikro družbe so v vsem letu pridelale v povprečju po 27 tisoč evrov čistega dobička. Toliko, kot dobi evroposlanec v treh mesecih. S tem, da je kar nekaj teh mikro družb v lasti več podjetnikov, ne samo enega, in si morajo dobiček deliti. In s tem, da si med letom zaradi visokih prispevkov izplačujejo praviloma nizke mesečne plače. Tudi tuje raziskave govorijo, da se večina podjetnikov ne more pohvaliti z nadpovprečnimi zaslužki. Predstava o bogatih podjetnikih je bolj mit kot resnica. Premožna je samo peščica podjetnikov.  

Če poznate te številke, potem vam je hitro jasno, zakaj se tisti redki podjetniki, ki se ob koncu politične kariere navdušijo nad podjetništvom, hitro spet vrnejo v politiko. Po zadnjih volitvah bo tako nekdanji internetni podjetnik Zoran Thaler spet sedel v parlamentu, tokrat v evropskem.  

Odgovor na očitke o visokih plačah evropolitikov je največkrat ta: nižje plače bi odgnale najsposobnejše ljudi. Če bi bilo to res, potem gredo v (slabo plačano) podjetništvo tisti z dna lestvice po sposobnostih. V kar pa ne verjamem. Za podjetništvo se odločajo tisti, ki nagrado za svoje delo iščejo v uresničevanju svojih zamisli, občutku, da so sami svoje sreče kovači, v zadovoljstvu, ki sledi dobro opravljenemu delu.  

Če politike ocenjujemo s podjetniškimi očmi, izpademo naivni. Le kako lahko pričakujemo, da bo zanje pravi izziv v možnosti, da prispevajo h kreiranju uspešne politike, in ne izključno v plači?

primoz.kaucic@podjetnik.si