Podjetnik logo
 

Družinam, ne samo ženskam prijazno podjetje

Avtor: Rudi Tavčar | Objava: 10.05.2003

Prepričanje, da bi morala država ali vodstva podjetij namesto nas ustvarjati ženskam ali družinam prijazna podjetja, je škodljivo.



Naslov prispevka Ženskam prijazno podjetje v prejšnji številki Podjetnika je v meni takoj vzpodbudil vprašanje iz naslova: »Zakaj samo ženskam prijazno? Kje smo pa moški?« To je bila moja prva reakcija (kot moškega in direktorja) na naslov, ki samodejno daje misliti, da so podjetja moškim prijazna, ženskam pa neprijazna. Naslednja misel, ki se mi je kot poročenemu očetu štirih otrok utrnila, je bila: »Ne ženskam ali moškim, podjetja bi morala biti prijazna družinam.« In s tem v mislih sem začel brati prispevek, ki je plod pogovora s tremi uspešnimi poslovnimi ženskami.

Zelo hitro sem se vprašal, kako pa v našem podjetju Gral Iteo, kjer je od 35 zaposlenih samo 5 moških, skrbimo za to, da bi bilo delo prijazno družinam. Odgovor je preprost. Ne skrbimo. Pravila so zelo preprosta. Trg oziroma naročniki postavljajo zahteve. V tekmi med različnimi ponudniki naročnik izbere tistega, ki mu ponudi najboljšo, najhitrejšo, najcenejšo … storitev, tistega, s katerim ima dober odnos, komur zaupa … Res je, da sem se kot direktor mnogokrat spraševal, kako delovne obveznosti sodelavcev in sodelavk, ki se pogosto raztegnejo tudi čez vikende in pozno v noč, vplivajo na njihove družine. Kot mož in oče pa sem posledice prekomernega dela sam večkrat boleče izkusil na svoji koži.

Ob tem sem spoznal, da se vsak zaposleni (z menoj vred) popolnoma svobodno odloča kje, koliko in kdaj bo delal to, kar dela. Obenem sem se zavedel, da hodimo v službo ne samo zato, da preživimo sebe in družino, temveč da zadovoljujemo tudi svoje potrebe po sprejetju, moči oziroma kompetentnosti, kreativnosti, zabavi, celo po svobodi. V službi smo tudi zaradi dobrih odnosov s sodelavci in sodelavkami, zato ker občutimo moč in zadovoljstvo nad dobro opravljenim delom, ker radi delamo oziroma imamo zanimivo delo, ki ga lahko izvedemo na različne načine … Postalo mi je jasno, da je vsak od nas, ki smo v Gral Iteu, tu zato, ker te potrebe zadovoljivo poteši. In te večdimenzionalnosti vsake vloge in naših motivov se zavedajo tudi moji sodelavci in sodelavke.

To spoznanje, ki je prišlo z leti in tudi skozi dileme, mi je dalo kar nekaj svobode ob različnih odločitvah. Začel sem se veliko bolj ukvarjati s postavljanjem ciljev podjetja in spodbujati sodelavke in sodelavce k temu, da so sami iskali rešitve za njihovo uresničevanje. Manj ko sem se vtikal v izvedbo, uspešnejši so bili. Logično, saj bolje vedo, kako se dela. Bolj so bili tudi zadovoljnejši, saj so imeli s tem, ko so sami dosegli določen cilj, bistveno boljši občutek uspeha, moči …, kot pa če bi naloge samo izvedli.

Kaj ima to opraviti z družinami? Veliko! Zaposleni, ki skupaj z vodjo postavlja svoje cilje in sooblikuje cilje podjetja, se ne počuti prisiljenega hoditi v službo. Tako je velik svobodnejši pri določanju tako svojega delovnega kot tudi prostega časa. Poleg tega sem opazil, da sodelavke in sodelavci po tem, ko si ustvarijo stalne zveze oziroma ko dobijo otroke, preživijo bistveno manj časa na delovnem mestu. Več obveznosti, novi interesi - in pri večini je posledica boljša (samo)organiziranost in isti ali celo večji delovni uspeh.

Morda bo zvenelo paradoksalno, toda govorjenje, da bi se država ali vodstva podjetij morala ukvarjati s tem, kako bi ustvarila ženskam ali družinam prijazna podjetja, je škodljivo. S tem vzbujamo nerealno iluzijo, da bo nekdo drug naredil nekaj namesto nas. Obenem odvzemamo zaposlenim lastno odgovornost in moč, da sami ustvarjajo svoje delo in življenje. Ključni sta graditev odnosov v podjetju in zavest, da je vsak sam odgovoren za svoje življenje. Seveda se zelo strinjam, da bi bilo nujno omogočiti prožen delovni čas vrtcev, omogočiti delo na daljavo, zvišati državne spodbude ... Toda to ni dovolj. Če bomo samo čakali, da bo nekdo poskrbel za nas, bomo ostali praznih rok. Nihče ne bo namesto nas naredil ničesar za to, da bodo naše družine dobre ali slabe. Vsak moški ali ženska se mora sam(a) odločiti, kje so njegove ali njene prioritete kot moža in žene, očeta in matere ali zaposlenega in zaposlene. Odločitev je običajno težavna. Toda zavedanje, da imaš možnost odločanja, daje svobodo, da pretehtaš, kaj je v določenem življenjskem trenutku najpomembnejše. In nato si tisto vpišeš v svoj urnik.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *