Energije imava še vsaj za deset let

Avtor: Primož Kaučič | Objava: 08.11.2010

Marino Furlan, ki je z ženo Marjeto prejel priznanje podjetnik leta 2010, še razmišlja o kupovanju podjetij in rasti skupine, saj je vodenje podjetja in razvoj novih izdelkov zanj predvsem hobi.


(Foto: Aleš Beno)

Podjetnika leta 2010 sta Marjeta in Marino Furlan. V dvajsetih letih sta se iz lokalnega sestavljavca svetil prelevila v velikega proizvajalca svetil za poslovne in javne prostore. Proizvodne obrate imata v treh državah nekdanje Jugoslavije, podjetja imata še na Danskem in Nizozemskem ter predstavništva v več državah. V skupini Intra Lighting je zaposlenih 300 ljudi in letno ustvarijo 25 milijonov evrov prihodkov. Marjeta Furlan je direktorica Intra Lightinga v Sloveniji, bdi pa še nad finančnimi tokovi celotne skupine. Marino skrbi za razvoj in trženje. Z njim smo se tudi pogovarjali nekaj dni po podelitvi priznanja.
 
Začetek ni bil tako ambiciozen. Svetila sta začela sestavljati v dnevni sobi.
Glede na to, da sva začela leta 1989, ko so se zgodile Markovičeve spremembe iz enotirnega podjetništva v popolno ustvarjalno svobodo, je bilo nemogoče razmišljati o dolgoročnih možnostih, ki jih omogoča odprt tržni sistem. Večina podjetij je začela doma, pa čeprav samo za kakšen mesec. Poskušali smo shajati z vsemi peripetijami, ki so sledile. V tistih letih je bil v vseh državah bivše Jugoslavije finančni mrk; edino, kar je funkcioniralo, so bile kompenzacije. Kupovali in prodajali smo razne stvari, da smo sklenili kompenzacijsko verigo. Nekaj časa smo bili kar pomemben dobavitelj Cedevite na slovenskem trgu. Iz Srbije smo uvažali celo konjak. Partnerju smo rekli, naj nam pošlje paleto konjaka in ga bomo skušali prodati, on pa je poslal kar cel tovornjak. Prodajali smo ga eno leto.
 
Kdaj je prišel trenutek, ko ste razvoj podjetja zastavili dolgoročno?
Takrat je bilo nemogoče planirati na dolgi rok, morda na eno leto, več ne. Stvari so se razvijale postopoma. Bil sem solastnik še enega podjetja, ki je izdelovalo stroje za pakiranje, zato so bila svetila vse do leta 1993 bolj obrobna zadeva. V tistem letu pa smo program razsvetljave popolnoma spremenili. Do takrat smo sestavljali svetila za dom iz kupljenih komponent. To ni bilo niti približno dobičkonosno. Leta 1993 smo prešli v profesionalno tehnično razsvetljavo in leto za tem začeli tudi z lastno proizvodnjo sestavnih delov. Sam sem bil vedno tehnično naravnan, ideja za proizvodnjo pa je padla na sejmu v Hannovru, ko sem videl stroj za vodni razrez in sem si zamislil, kaj vse bi lahko delal z njim. Vedno mi je bil izziv izdelovati končni izdelek.
 
Navadno si podjetniki na začetku postavijo omejitev in rečejo, da bodo rasli samo do določene meje. Je bilo tudi pri vas tako?
Takrat te meje nisem imel, mejo imam danes, ko ne želim, da bi šli v tisoče zaposlenih.
 
Veliko podjetnikov pravi, da je bilo najlepše delati, ko je imelo podjetje deset zaposlenih. Potem pridejo samo dodatne skrbi in težave.
Vsak podjetnik doživi na leto tri, štiri dni, ko ne more spati. Ampak to je komaj en odstotek časa. Še vedno je 362 lepih dni. Dokler uživam in to počnem za hobi in vidim perspektivo, je izziv kar dober. Zame je to delo še vedno najprej hobi.
 
Proizvodno podjetje z manj kakor 100 zaposlenimi zelo težko normalno posluje. Pri rasti podjetja je zelo težak prehod iz 50 zaposlenih navzgor. Stvari, ki si jih prej počel sam, zdaj delajo drugi. Prodajo, izvoz, tehniko, razvoj morajo voditi drugi. Ko daš stvari iz rok, imaš občutek, da nimaš več kaj početi. To obdobje je težko, ker po drugi strani vsi pričakujejo, da boš še naprej delal vse sam, tudi njihove naloge. Naslednji kritičen trenutek je, ko prestopiš meje države. Takrat se sprašuješ, ali imaš sploh kader, da ga pošlješ v tujino. Če ga imaš in ga pošlješ, ti zmanjka doma. To je največja težava.
 
V podjetja, ki jih kupite v tujini, vedno peljete svoje ljudi?
Ja, jaz sem bil na Hrvaškem pol leta, sodelavec eno leto. Bilo je kar veliko težav tudi zaradi slovensko-hrvaških odnosov. V zadnjem letu so se izrazito popravili. Ko smo ustanovili podjetje v Srbiji, smo tja poslali Slovenca, a napačnega. Problem je predvsem pri trženju, ne proizvodnji. Tehnika je natančna veda, točno se ve, kaj je treba narediti, kdaj in koliko. Pri komerciali pa je vse zelo mehko.
 
Zdaj imate 300 zaposlenih in imate še dovolj dela?
Seveda imam. Veliko je sprejemanja in potrjevanja odločitev. Veliko sem vpet tudi v razvoj. Meni sta bila vedno všeč razvoj in trženje, druge stvari manj. Razvoj in trženje sta tako ali tako povezana, ker vedno razvijamo samo tisto, kar lahko prodamo. Danes je možno narediti vse, vprašanje je samo, koliko stane in ali boš prodal. Leta 2008 smo uvedli še striktno inovativnost. Če izdelek ni inovativen, dizajniran, kakovosten in varčen z energijo, za njegov razvoj ne odobrimo niti enega evra. Naši interni standardi glede kakovosti so strožji od evropskih predpisov. Po evropski zahtevi Enec se izdelki preizkušajo pri 25 stopinjah Celzija in 230-voltih napetosti, mi jih preizkušamo pri 35 stopinjah in 253 voltih, to pa so pogoji, ki so pri uporabi svetil dokaj pogosti.
 
Če ste se odpovedali nadaljnji kadrovski krepitvi, to najbrž ne pomeni, da boste obtičali na sedanji ravni?
Ne, to ne pomeni stagnacije. Verjetno bomo še kaj zrasli, ne želim pa doseči 3000 zaposlenih. Bolj verjamem v povezovanje, kooperacijo in avtomatizacijo. To pomeni, da lahko za nas izdelujejo drugi. Drugo pa je, da lahko tudi razvoj prenesemo na druge kontinente in hkrati razvoj partnerjev od tam prenesemo na evropski trg. Na ta način pokrijemo širšo paleto izdelkov in smo ob boku najboljših. S takim povezovanjem nam ni treba povečevati števila zaposlenih, s povezovanjem štirih ali petih podjetij pa postanemo zares veliko podjetje. Dobimo pet razvojev, pet tržnih kanalov.
 
Kakšen je zdaj vaš tržni delež na evropskem trgu?
Majhen. V nekaterih državah je pomemben, na velikih trgih ne. Tam imamo še velike možnosti. Sicer pa ustvarimo na domačem trgu 16 odstotkov prihodkov, v vseh državah nekdanje Jugoslavije skupaj pa 40 odstotkov, v Zahodni Evropi 35 odstotkov, v Vzhodni Evropi 20 in v Aziji 5 odstotkov.
 
Kako je kriza vplivala na vaše poslovanje?
Lani so nam prihodki upadli za 23 odstotkov. To niti ni veliko. Vedno spremljamo, kaj se je zgodilo konkurenci in mi smo bili v boljši polovici. Prodaja nam je najbolj upadla v Sloveniji, na Hrvaškem in na trgih, ki so se popolnoma sesuli – na Balkanu, v baltskih državah, Rusiji, Španiji, Portugalski.
 
Kako kaže letos?
Letos so zelo veliki pritiski na nižanje cen, po drugi strani pa tudi veliki pritiski na zviševanje cen surovin. Škarje se zapirajo, razlika v ceni se zmanjšuje. Kljub temu ocenjujem, da bomo ostali na lanski ravni. Popravljajo se namreč trgi Severne Evrope in Azije.
 
Je vizija, da podjetje ostane v družinski lasti?
Hčerka končuje magisterij in že dve leti dela v marketingu. Skrbi za blagovno znamko. Sin študira strojništvo. Lani je sodeloval pri vodenju opremljanja zabaviščnega parka v Novi Gorici. Je kar nadarjen za tehniko.
 
Še vsaj za deset let imam dovolj energije in idej za vodenje podjetja skupaj z ženo. Če ga bosta otroka prevzela, in videti je tako, ga pač bosta, če ne, ga še vedno lahko prodamo. V zadnjih letih smo imeli precej potencialnih kupcev. Jaz sem bolj razmišljal, da bi še kako podjetje kupili, ne pa prodajali.
 
Še razmišljate o kupovanju podjetij?
Na vsak način me zanima, vendar ne proizvodnih podjetij, ampak trgovskih. Predvsem zaradi trga. Pred dvema letoma smo tako kupili podjetje za prodajo svetil Tim-ing iz Kopra. Oni so prodajali program svetil, ki ga mi nismo pokrivali. Zdaj odpiramo skupne prodajne salone, ki bodo namenjeni predvsem fizičnim osebam. Ta segment je za nas pomemben, ker večino izdelkov uporabljamo tudi za dopolnitev našega glavnega programa. Ko na primer opremljamo hotel, potrebujemo tudi ta program.
 
Po izobrazbi ste strojnik. Kje ste se učili podjetništva?
V prejšnjih službah in v sedanji. Saj se ves čas učimo. V bistvu gre najbolj za logiko. Vedno moraš najti pot, da si boljši od konkurence.
 
Za konec, kakšen je bil odziv na priznanje podjetnik leta?
Kar velik odziv je bil. V četrtek, dan po prireditvi, sem bil zvečer dolgo v pisarni, da sem odgovoril na vse čestitke, in še sodelavka mi je pomagala. Pa veliko ljudi, ki so poslali čestitko, sploh ne poznam.  

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"