Golgota ustanoviteljev Mogote

Mogota je pod njunim vodstvom postala in je še vedno drugi največji proizvajalec čajev pri nas. V najboljših časih je imela pri sadnih čajih skoraj 25-odstotni tržni delež. Imela je 40 zaposlenih, njeni izdelki so bili na policah skoraj vseh trgovskih podjetij. Podjetnikoma so se stvari začele zapletati pred osmimi leti, ko sta kupila zapuščen objekt ob Tehniškem muzeju v Bistri, kamor sta preselila proizvodnjo. Po pavšalni oceni gradbenega strokovnjaka naj bi obnova stala 400 tisoč takratnih nemških mark. Na koncu je bila številka petkrat višja, še pol milijona mark pa sta odštela za ureditev gostilne. Previsoka vlaganja so podjetje pripeljale v finančne težave.   

Prodaja podjetja kot rešitev 

Matej Čuk in Martin Jamar sta rešitev za nastale težave videla v prodaji deleža v podjetju. Za odkup 50-odstotnega deleža se je zanimalo podjetje IP Ribnica. Potencialni kupec je že naročil cenitev blagovne znamke Mogota; leta 2001 jo je družba DPS Cilj ocenila na 45,5 milijona tolarjev. Potem sta podjetnika dobila »boljšo« ponudbo. Odkup deleža jima je ponudil Karl Goričan, direktor in večinski lastnik podjetja INO iz Celja, ki je za Mogoto tiskalo ovitke za čajne filtre. 

 

Konec leta 2001 so sklenili dogovor o prodaji. Sama prodaja je bila precej zapletena. Podjetnika sta podjetju INO prodala blagovno znamko, v Goričanovo drugo podjetje ITD pa sta prenesla stroje, repromaterial in zaloge. S tem sta postala 49-odstotna lastnika ITD-ja, medtem ko je večinski delež ostal v rokah Karla Goričana in njegovih sorodnikov. Podjetje ITD so nato preimenovali v Mogota, da s kupci (dobili so jih tudi z javnimi naročili) ne bi bilo treba sklepati novih pogodb. Skratka, kopica zapletov, ki ni obetala nič dobrega. Pa to še ni vse. Stranke naj bi se ustno dogovorile, torej brez pogodbe, da naj bi kupec prodajalcema izplačal milijon takratnih nemških mark iz dobička podjetja v naslednjih dveh letih.   

Prodaja kot vir sporov  

Po sklenitvi dogovora so se stvari tudi v resnici začele zapletati. Jamar in Čuk trdita, da se je kupec začel izogibati podpisu prodajnih pogodb in plačilu kupnine, takoj ko je novo podjetje začelo izdelovati čaje. Odvetnik prodajalcev Aleš Maček je zato junija 2002 pisal Goričanovemu odvetniku Aleksandru Cmoku, da njegova stranka še vedno ni podpisala pogodb, ki so ji bile predložene 3. januarja 2002. Goričan je pogodbe podpisal šele po intervenciji odvetnika, s tem, da naj bi na pogodbe zapisali januarski datum.  To je bil hkrati tudi edini uspeh prodajalcev do danes. O milijonu mark plačila iz dobička ni bilo ne duha ne sluha. Po besedah Jamarja se kupec izgovarja, da pogodba o tem ne obstaja, ustnega dogovora pa da ne moreta dokazati.  

Jamarju in Čuku je sicer ostal 49-odstotni delež v (novi) Mogoti, s katerim pa si ne moreta veliko pomagati. Podjetnika trdita, da na poslovanje podjetja nimata nikakršnega vpliva. Karel Goričan naj bi pred njima skrival vse podatke o poslovanju, na skupščino lastnikov pa pošiljal le svojega odvetnika.  

Posledica navedenih zapletov so dolgotrajni in dragi spori na sodišču. Martin Jamar in Matej Čuk sta vložila več tožb zoper Karla Goričana oziroma njegovi podjetji. Slednji je sicer nekajkrat napovedal izvensodno poravnavo, do katere pa nikdar ni prišlo. Na skupščini januarja 2003 jima je ponudil odkup njunega 49-odstotnega deleža za 250 tisoč evrov. Ker se to ni zgodilo, sta spomladi 2003 zoper njega podala kazensko ovadbo. Goričan je nato pol leta pozneje ponovno ponudil odkup deleža, takrat le še za 180 tisoč evrov. Ker tudi te ponudbe ni uresničil, sta spomladi 2004 spet vložila tožbo. Takrat je Goričan spet prišel z novo ponudbo. Za delež je ponudil samo še 27 milijonov tolarjev. A tudi tega zneska ni plačal.    

Mogota namerno z izgubo? 

In kaj se vmes dogaja z Mogoto? Podjetje po mnenju Martina Jamarja dela s polno paro. Njihove čaje lahko vidimo v skoraj vseh trgovinah. To pa še ne pomeni, da posluje z dobičkom. Podjetje je imelo leta 2003 okoli tri milijone tolarjev izgube. Za lani nam podatki niso znani. Jamar sumi, da Karl Goričan namerno izkazuje izgubo, da mu ne bi bilo treba izplačati dobička oziroma da bi podjetje počasi izčrpal.  

Kaj se bo iz vse štorije izcimilo, bo povedalo sodišče. Vsi drugi podjetniki pa se lahko iz pustolovščine ustanoviteljev Mogote naučijo najmanj dvojega: prvič, ne zapletajte se v pravniške labirinte, temveč sklepajte posle čim pregledneje. In drugič, vse ustne dogovore zapišite, še preden dokončno sklenete posel.

-----------------  
Opomba:
Seveda smo poskušali izvedeti tudi drugo plat medalje. Karla Goričana smo približno mesec dni neuspešno poskušali dobiti po telefonu. Z njegovo tajnico smo se nato dogovorili, da mu pošljemo vprašanja po elektronski pošti. Karl Goričan je prijazno sporočil, da bo pripravil odgovore, vendar jih po dvotedenskem čakanju nismo prejeli.