Kaj pa zdaj?

Poldrugo leto se je naša družba ukvarjala z enotno davčno stopnjo. Zdaj je ta predlog umaknjen. Dolge mesece je to bila mana, ki naj bi Slovenijo pripeljala v blaginjo. In zdaj je te ideje konec. Naj bom kot podjetnik vesel ali žalosten? Ne vem. V začetku razprave je bil zamujen trenutek, ko bi mi nekdo na zelo nazoren način predstavil, za kaj gre in bi se potem začeli konstruktivno pogovarjati. A ker je bilo vse skupaj servirano kot gotova jed, so se razvnele strasti. In zdaj, po letu in pol, pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim.  

Poldrugo leto je 1/6 desetletja. V enem desetletju so Irci podvojili svoj BDP. Mi smo 1/6 takšnega obdobja že zapravili. Na mizi imamo novo ponudbo davčne reforme. Znova nam je predstavljena kot gotova jed. Bo zdaj kaj drugače? Pomislimo samo, kako nam je novi direktor DURS v začetku leta obljubljal poenostavitve davčnih postopkov. Pa smo dobili debelejšo davčno napoved, kmalu nato pa smo ugotovili, da je polovica davčnih odločb vsebovala napake. Je to poenostavitev? Ali je preveč negativno gledanje, če iz tega človek sklepa, da je tudi nova davčna zgodba najbrž nepripravljena in da se nam obeta, da bomo izgubili še 1/6 desetletja, skupaj 2/6 oziroma tri leta. Tretjino desetletja. Smo pa res trpežni.

Zdi se mi, da v naši država vlada nekakšna naivna vera v dokumente in vladne predloge. Morda je to dediščina Marije Terezije, ki je z vpeljavo (takrat) moderne birokracije dvignila svoje cesarstvo na višjo raven, morda je to dediščina komunističnega obdobja, ko nas je partija v rednih presledkih obdarovala z resolucijami, ki so jih potem premlevale vse partijske celice v državi in s tem ustvarjale vtis, da se besede uresničujejo.  

A nekaj je globoko narobe. Besede se ne uresničujejo kar tako. Ni enostavnih in čudežnih rešitev. Vera v čudežne rešitve je infantilna. Če hočeš nekaj zares narediti, moraš temeljito razumeti življenje in detajle tega življenja in z rešitvijo urediti ves »kompleks«. A to nam je tako tuje. Preberite članek o tveganem kapitalu v Sloveniji. Dobili boste sliko, da se je vlada lotila pisanja zakona o skladih tveganega kapitala površno. Ljudi, ki imajo s tem v Sloveniji največ izkušenj, niti vprašala ni. Kakšen bo potem tak zakon? Ne more biti drugačen kot rešitev, ki ne bo rešitev. Ob objavi zakona bomo sicer slišali veliko leporečja, a v resnici bomo dobili nekaj, kar v resničnem življenju ne bo delovalo ali pa bo življenje še zakompliciralo. Pa bomo potem spet ugotavljali, da kapital beži v kraje, kjer mu je topleje.  

Pa ne gre za to, da bi trdil, da imajo »drugi« (gledano politično)  boljšo rešitev. Ne, mislim, da vsi skupaj ne razumemo, kako delujejo uspešne družbe. Uspešne družbe delujejo tako, da pilijo procese; pri tem pa sodelujejo vsi, zasebni in vladni sektor, kot se reče. Tvegani kapital v Ameriki deluje zato, ker za to idejo stoji 100 različnih rešitev. Tam so ljudje, ki imajo denar in ki so ta denar pripravljeni vlagati v podjetja in pri tem tvegati. So mladi ljudje, ki verujejo v podjetniške življenjske zgodbe. So profesorji na univerzah, ki želijo svoje znanje preveriti s podjetniki. Je davčni sistem, ki to podpira. So strokovnjaki, ki znajo odločati o primernosti naložb. So mediji, ki to podpirajo. So ljudje vseh starosti, ki komaj čakajo, da bodo lahko brali o uresničenih sanjah.  

V samo en aspekt uspešne družbe je vpletenih na stotine členov, ki se med seboj podpirajo. In to velja v življenju za mnoga področja. Če neka država slovi po nečem, potem ponavadi raziskave pokažejo, da se za tem skrivajo dolge zgodbe, desetletne, morda celo stoletne. Uspehi nastajajo skozi medsebojno igro človeških hotenj, državnih predpisov, tehnoloških in drugih sprememb ...  

Zakoni, dekreti in obljube, ki ne razumejo kompleksnosti življenja, nič ne pomagajo.