Kdo se lahko izogne tveganju?

Pred približno sedmimi leti je Podjetnik objavil serijo prispevkov iz verjetno najbolj ugledne svetovne revije za vodenje Harvard Business Review. Članki so sodili v njihovo zbirko najbolj branih in hkrati strokovno najbolj priznanih člankov. Med njimi je bila tudi zgodba o najstarejših podjetjih na svetu, napisal pa jo je eden od najuglednejših svetovnih strokovnjakov za podjetništvo Arie de Geus. Gre za japonsko vele-podjetje Sumitomo, ki ima svoje korenine v trgovini z bakrenimi odlitki (ustanovljeno leta 1590), ter švedsko podjetje Stora, ki je začelo kot rudnik bakra pred več kot 700 leti, danes pa je predvsem velik proizvajalec papirja.  

 

Ari de Geus podrobno opisuje vrsto lastnosti, ki so tem podjetjem (pa še nekaj jih je podobno trdoživih), omogočila, da so preživela vse vzpone in padce. Vendar je končno sporočilo čisto enostavno: ta podjetja so se vedno znala prilagoditi novih razmeram. Tako pravi de Geus: »Pojavijo se nove tehnologije, spremembe na trgu, obresti nihajo, okus potrošnikov se spremeni in podjetje mora vstopiti v novo obdobje svojega življenja. Da bi se uskladilo s svetom, mora biti sposobno spremeniti strategijo marketinga, prodajni program ter obliko organizacije in se odločiti kje in kako proizvajati. In ko se podjetje tako prilagodi novim razmeram, ni več organizacija, ki je bila; razvila se je. To je bistvo učenja.«  

Zanimivo, lani novembra sem na letni konferenci Slovenskega združenja za kakovost potegnil vzporednico med uspešnim posameznikom in uspešno državo. Psihološki vpogled namreč pokaže, da je največji izziv za posameznika, da sledi času, da se spreminja, ko raste iz otroka v odraslo osebo in potem naprej skozi življenjska »poglavja«. In nekaj podobnega velja za tiste države, ki se vedno pojavljajo na vrhu različnih lestvic najbolj uspešnih in najbolj konkurenčnih držav. Te države so preprosto pripravljene spreminjati se in prilagajati novim razmeram.  

Tako za posameznika kot za podjetje in države zato velja ena in ista modrost: vztrajati na starih poteh ne prinaša varnosti; treba je sprejeti izziv sprememb, treba je sprejeti tveganje. Samo to lahko na dolgo progo prinese varnost. Pred desetimi leti je Cliff Hakim napisal knjigo z zgovornim naslovom. »Vsi smo samo-zaposleni« in razložil, kako vsakemu človeku končno varnost lahko prinese samo njegova pripravljenost, da opusti iluzijo, da mu ena in ista zaposlitev nudi varnost za vse življenje.  

 

Zdi se mi, da smo Slovenci prišli do te točke, ko bi se morali nekako kolektivno odločiti, ali se hočemo spremeniti, ali hočemo uspeti v tem svetu. Ta upor spremembam se zdaj dogaja na enem področju, drugič na drugem. Trenutno je najbolj viden pri pregovarjanju glede nove zakonodaje na delovnem področju. Zdaj se vse odvija tako, da bi se razmere čim manj spremenile.  

Vlada, skratka, cinca, kot poročamo tudi v članku »Za bolj prožen trg dela«. A dejstva so jasna. Na svetu imamo nekaj modelov zaposlovanja. Opisano malo anekdotično velja naslednje: anglosaksonski sistem je učinkovit, a do delavcev (delno) nepravičen. Francoski in nemški sta varna, neučinkovita in predraga, latinski je neučinkovit in nepravičen, skandinavski je pa učinkovit in pravičen (in stane). Iz tega sledi, da obstajajo učinkoviti in neučinkoviti sistemi, in iz tega menuja bi morali izbrati učinkovito rešitev, če hočemo vsi skupaj preživeti. Z vztrajanjem na starih »pravicah« bomo samo vsi skupaj ogroženi.  

Da, nič v življenju ne omogoča absolutne varnosti. Nič, razen (zmernega) tveganja. Pravzaprav, kdo pa ima najnižjo nezaposlenost na svetu? Američani. Saj ne zagovarjam, da bi v Slovenijo pripeljali »Ameriko«, ampak dokler ne bomo vsi skupaj dojeli, da se bo moral čisto vsak spopasti z nekim tveganjem, do tedaj si bomo počasi kopali lastno jamo.  

Proslavljamo prvih petnajst Podjetnikovih let. V naslednjih petnajstih bo vsem postalo jasno, da je zares podjetniška in uspešna samo tista država, v kateri vsi delujejo po načelu sprejemanja tveganja.  

Če bi vlada znala jasno definirati vizijo slovenske družbe v prihodnosti v skladu s temi izhodišči, potem bi se stvari hitreje premikale.