Koliko stane kubični meter svežega zraka?

Avtor: Anita Ivačič | Objava: 12.11.2012

S pojmom socialnega podjetništva se v Sloveniji šele spoznavamo. Najenostavneje bi ga opisali kot podjetniško miselnost, ki se reševanja družbenih in okoljskih problemov loteva na inovativen in družbeno odgovoren način, pri čemer ustvarjanje dobička ni ključno merilo uspeha.


Tomaž Stritar (levo) in Vasja Simič iz Socialnega inkubatorja, ki ga je ustanovila Študentska organizacija Univerze v Ljubljani kot podporno okolje študentom in drugim mladim ljudem, ki se podajajo na socialno podjetniško pot.

»Socialno podjetništvo je zgrešen izraz, saj ne gre za nikakršno socialo ali reveže, temveč gre za drugačno poslovno miselnost, ki se je začela pospešeno razvijati ravno v času krize, ko vedno bolj prihaja v ospredje spoznanje, da mora biti podjetnik nekdo, ki ima visoke moralne standarde, ki vključujejo ljudi in ne le dobiček. Zato je bolj primeren izraz družbeno podjetništvo,« pojasni Tomaž Stritar iz Socialnega inkubatorja, ki ga je ustanovila Študentska organizacija Univerze v Ljubljani kot podporno okolje študentom in drugim mladim ljudem, ki se podajajo na socialno podjetniško pot. Uporablja se tudi izraz »tretji sektor, poleg javnega in zasebnega, ko zasebni kapital deluje v javnem interesu,« dodaja Vasja Simič.
 
Dobiček vsem 
 
Današnje generacije mladih se vedno bolj zavedajo pomanjkanja resursov: okoljskih, finančnih, ni delovnih mest … »To ni več eksotika, to je realnost, in to, kar je ostalo, bomo morali na pravilen način deliti«. In ravno to počne socialno podjetništvo: po eni strani na podjeten način rešuje družbene probleme – na primer socialno podjetje izdeluje in prodaja mobilne vrtičke za samopreskrbo z zelenjavo v urbanem okolju – in na drugi strani dobiček reinvestira v širjenje svoje dejavnosti ali v svoje ljudi.
 
Pa saj to že počnejo mnoga družbeno odgovorna podjetja, bi kdo navrgel. V čem je torej socialno podjetje drugačno? »Brez dobička seveda ne moreš delati, ne moreš obstati na dolgi rok, ustvarjanje dobička se spodbuja, važno pa je, kam ga vlagaš. Že v ustanovitvenih aktih socialnega podjetja se zapiše, da se dobiček reinvestira bodisi za širjenje bodisi za diverzifikacijo dejavnosti. Če pa se dobiček deli, se ne deli le lastnikom, temveč se ga deli enakomerno med vse zaposlene, ki ga ustvarjajo,« pojasni Stritar. »Pri odločanju se vključujejo vsi deležniki po načelu en član en glas. Lastniki imajo enako pomemben glas kot zaposleni.« Stritar nadaljuje: »Zanimivo je, da je veliko primerov, ko delavci nočejo te odgovornosti. Najlažje je v resnici sedeti v pisarni in kritizirati direktorja. Tudi delavce je treba pripraviti, da prevzamejo del odgovornosti. In če si sodeloval pri potrjevanju investicijskega načrta, ki je bil neuspešen, si soodgovoren.«
 
Tako načeloma delujejo in »delijo« socialna podjetja v državah z dolgoletno tradicijo, na primer v Veliki Britaniji, na Nizozemskem, tudi v Italiji je precej socialnih podjetij oziroma zadrug in socialnih bank ter zavarovalnic, ki kreditirajo brezobrestno oziroma zavarujejo tudi tiste subjekte, ki jih klasične, k dobičkom naravnane zavarovalnice ne. Pri nas pa je področje socialnega podjetništva še zelo na začetku. Večinoma gre za »družbene inovacije«, ki družbi sicer prinesejo nekaj novega in dobrega, a so po svoji naravi nedobičkonosne, na primer dnevni center za brezdomce. Šele ko neka »družbena inovacija« generira dobiček in zaposlitve, govorimo o socialnem podjetništvu. Stritar kot dober primer socialnega podjetništva izpostavi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, ki je leta 2009 z zagonskimi sredstvi Ministrstva za delo, družine in socialne zadeve vzpostavilo prodajalno rabljenih predmetov Stara roba-nova raba na Poljanski v Ljubljani, ki se zdaj že samostojno financira in zaposluje več brezdomcev oziroma težje zaposljivih oseb.

Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"