|
Iskalnik:
 |
Konflikti med sodelavciSem vodja manjšega tima v storitvenem podjetju. Že dalj časa opažam, da se ponavljajo konflikti med dvema sodelavkama. Kot da ne moreta sodelovati med sabo in si včasih tudi namenoma nagajata. Ob tem vsaka od njiju hodi k meni in toži čez drugo. Skušam ju razumeti in pomiriti, a počasi izgubljam živce. Obe sodelavki sta v timu pomembni in nobene ne želim izgubiti. Kako naj rešim nastali položaj?
Načeloma velja, da ni naloga vodje, da rešuje konflikte med podrejenimi sodelavci, sploh pa ne, če so ti zasebne narave. Naloga vodje je, da definira in osmisli zastavljene cilje, poskrbi za sredstva, motivira in skrbi za ustrezno delovno komunikacijsko vzdušje. V to sodi, da naj bi vodja usmerjal zaposlene, da konflikte, ki nimajo bistvenega pomena za doseganje ciljev, rešujejo sami. S tem spodbuja odraslo in odgovorno razmišljanje ter obnašanje in ne utrjuje vzorca »otroškega vrtca«, kjer lahko za vsako malenkost podrejeni »priletijo« s tožbo do šefa.
Pa vendar je pri kroničnih konfliktih (ko oseba »nekoga več ne more«) treba poseči vmes. Individualni pogovor z vsako od sodelavk ste že izvedli. Vodja naj bi svojim podrejenim sodelavcem dajal tudi podporo, zaščito in dovoljenja, naj pa ne bi toleriral tarnanja, obtoževanja, opravljanja ali celo obrekovanja. Glede na to, da vodite tim, kjer je stopnja formalizma nižja, je smiselno povabiti na pogovor obe sodelavki hkrati. Cilj tega pogovora naj bi bil osvetljevanje in razjasnitev obeh plati (pri čemer je vloga vodje zgolj moderatorska). Glavni namen skupne konfrontacije pa je predvsem v tem, da obema jasno podate prošnjo/predlog/zahtevo po profesionalni medosebni poslovni komunikaciji.
Profesionalni pristop k delu pomeni, da se je zaposleni sposoben distancirati od osebnih preferenc in uporabljati komunikacijo kot orodje za doseganje delovnih ciljev, ne pa kot orožje.
|
|
