Konkurenčnost z drugega zornega kota

Gospodarska kriza je z vso ostrino opozorila na poenostavljeno pojmovanje konkurenčnosti, temelječe predvsem na produktivnosti dela, delovni in energetski intenzivnosti, cenah vhodnih surovin, materialov, zunanjih storitev ter obstoječih poslovnih modelih. Rezultat take poslovne prakse je prenizka dodana vrednost, ki v povprečju pri nas ne presega 34 tisoč evrov na zaposlenega, kar je dvakrat manj od sosednje Avstrije.  

Na konkurenčnost v kriznih razmerah pa vplivajo številni drugi dejavniki. Ti so posledica privatizacije in pomanjkljive zakonodaje, sprejete v času tranzicije, prevladujočega vrednostnega sistema in (ne)etičnega obnašanja menedžerjev in lastnikov podjetij.  

Konkurenčnost obravnavamo širše, z vidika agresivnejših strategij naših izvoznikov, ne le na bližnjih evropskih trgih temveč tudi na Bližnjem vzhodu, v Indiji, na Kitajskem. Po drugi strani pa se bo morala konkurenčnost odraziti tudi v večji privlačnosti domačega trga za tuje naložbe.  

Majhno gospodarstvo, ki nima ustreznih surovinskih, finančnih in kadrovskih virov, se mora nasloniti predvsem na lastno inovativnost in na umestitev v mednarodne verige vrednosti.