Made in Srbija - novo srbsko podjetništvo

Pred 15 leti je hotela vsa Srbija med podjetnike. Odvetniki kar niso zmogli prevzeti vseh zahtev za odpiranje podjetij. Teh je vzniknilo na stotisoče, večinoma ambiciozno registriranih za trgovino z vsem mogočim - razen z orožjem in naftnimi derivati, saj je bila za to že zahtevana resnejša dokumentacija. Številni posli so stekli, nekateri s skupnimi vlaganji s tujimi partnerji, a večina srbskih podjetnikov je bila to samo na papirju. Že čez dve ali tri leta pa je vsa Srbija res šla v »biznis«. V spletu sankcij, dramatičnega obubožanja in hiperinflacije je bila to edina možnost preživetja. Vsi so trgovali na črno, bodisi kot potrošniki, prodajalci, najeti za postavanje na ulici, ali večji posredniki, ki so delali z milostjo tistih na vrhu piramide, nastajajočih tajkunov in njihovih političnih botrov.  

Črni trg je bil izvir vsega. Jedilno olje, sladkor, mleko? Na tržnici, pod stojnico. Cigarete? Na motornem pokrovu avtomobila. Bencin? Iz plastičnih steklenic na pločniku. Cement? S tovornjaka, ki je »zataval« na poti od cementarne do državnega gradbišča. Vse je seveda potekalo v okviru neformalnih monopolov, od katerih je imel vsak »svojega« človeka v visoki politiki in velikega šefa kot organizatorja, pod njima pa piramidno strukturo, ki se je spopadala za ostanek pogače. V trgovinah je bilo mogoče za »predpisano« ceno in za dinarje, ob čakanju v vrstah od zgodnjega jutra, kupiti samo tisto, česar nihče ni želel.

Tedaj pa je oktobra 2000, po 45 letih socializma in desetletju nečesa, ki še ni dobilo ime, padel Slobodan Milošević. Kmalu zatem so odpravili vsaj tiste najtrše sankcije in Srbija se je začela odpirati. Štiri leta pozneje pa že površen pogled na to, kako se sklepajo posli v Srbiji, zadošča za sklep, da se država, navkljub napovedovanim in tudi vpeljanim reformam, ni znebila starih slabih navad.  

Od podjetniške evforije z začetka 90. let danes ni ostalo veliko. Zdaj so globoko zamišljeni celo lastniki podjetij, ki so previharila sankcije, vojno in prevrat. Sedanje in prihodnje, zelo nujno in boleče poravnavanje notranjega ekonomskega računa vključuje restriktivno monetarno in fiskalno politiko. Srbi se bodo morali v letu 2005 dokončno soočiti z neprijetnim dejstvom, da so, čeprav so bili upravičeno lačni vsega, v minulih nekaj letih vendarle trošili več, kot bi smeli. Za povrh je to samo uvod v agonijo odplačevanja največjih obrokov pri servisiranju zunanjega dolga v prihodnjih treh do štirih letih.  

Vse od razpada nekdanje Jugoslavije so razmere spodbujale trgovce in jemale pogum proizvajalcem, o čemer priča velikanski in naraščajoči zunanjetrgovinski primanjkljaj Srbije. Zdaj se zdi, da razmere jemljejo pogum vsem − zaradi prizadevanja za ponovno vzpostavitev bilančnega ravnovesja bo manj denarja za porabo, konkurenca, vključno z bogatimi tujci, pa bo še naprej rasla. Temu je treba dodati tudi politične težave, kot so vojni zločini, Kosovo in nefunkcionalna skupnost Srbije in Črne Gore, ki zavirajo prepotrebno mednarodno finančno podporo.  

Vse to bo prisililo pomemben del malega in srednjega podjetništva v Srbiji v hitro − po možnosti z veliko večjo pomočjo države − spremembo načina poslovanja, modernizacijo storitev, morda pa tudi iskanje novih dejavnosti. Pa vendar je bila nedavna preteklost gotovo težja od prihodnosti, podjetni, včasih tudi pogumni ljudje pa so dokazali, da je bilo vselej mogoče in potrebno delati.

»Brez gnusa« 

Malo beograjsko podjetje Prodet je dokaj tipičen predstavnik podjetja, nastalega v obdobju sankcij. Solastnik Jovan Šekularac pravi, da sta šla s partnerjem v posel praktično brez vlaganj. Iz večjih trgovinskih sistemov, tedaj še v družbenih lastnini, sta se vrgla v kalne vode srbskega trgovinskega posredništva. In kar je manj tipično, Prodet je morda pravočasno vložil denar v nove podjeme.  

»Ko sva leta 1998 začela poslovati, sva imela samo zveze, pridobljene v družbenih podjetjih, in nekaj družinskih priporočil,« pravi Šekularac. »Nisva imela ne denarja za naložbo v blago ne prostorov, vendar sva presodila, da lahko to, kar sva delala za druge, delava tudi zase. Dobila sva nekaj blaga na up, poprijela za telefon in ga ponujala naprej.«  

Šekularac pravi, da sta imela srečo v splošni nesreči in sta se hitro oddaljila od tistega, čemur v Srbijo popularno pravijo trgovina »trange-frange«. Kmalu po njuni podjetniški osamosvojitvi je NATO nastopil proti Jugoslaviji zaradi Kosova. Njun posel, trgovina z deli za tovorna vozila, je bil eden redkih zakonitih, ki so med vojno doživeli razcvet. Mestne službe, kot so Beograjska pekarska industrija, komunalni servisi in Elektrodistribucija Beograd, so dobile »od zgoraj« nalogo, da brezhibno delujejo s svojimi nekaj tisoč tovornjaki. To je pomenilo veliko dela za Prodet in druge dobavitelje, zaradi vojne pa tudi ni bilo sicer običajne dobave blaga z odloženim plačilom.

Hitri zaslužek je omogočil nujno potrebno prožnost, ki je podjetju odprla vrata za, kot pravi Šekularac, »mater vseh poslov« v Srbiji v tem obdobju - za tako imenovane multilateralne kompenzacije. »Kako je to potekalo? Elektrodistribuciji damo dele, od njih prevzamemo dolgove do IMR (tovarna motorjev). Tam vzamemo avtomobilske motorje, ki jih damo Zastavinim kooperantom v Kragujevcu, ti nam plačajo z deli za tovornjake − in potem spet naokrog. Gotovine ni dajal nihče, mi pa smo postali strokovnjaki tudi za 'zapiranje' tistih lukenj, ki so se gnusile večini drugih,« razlaga Šekularac. Zakaj so se kupci delov obračali nanje namesto neposredno na zastopnika? »Niso hoteli ali niso mogli plačati z denarjem, prodajalec pa ni hotel, recimo, lamele prodati za moko.« Prometa za denar je bilo le blizu 10 odstotkov, vse drugo se je »obračalo« po vsej Srbiji za različne izdelke in storitve, od prehrambenih izdelkov do turističnih paketov.  

V zadnjih letih pa so srbske oblasti začele vpeljevati fiskalni red in omejevati nepregledne, težko obdavčljive kompenzacije, neposredni dobavitelji in posredniki pa so močno napadli trg. Posredniki so začeli izgubljati svojo vlogo na trgu. »Dojeli smo, da s tem ne bo več nič, da nas bodo veliki povozili in da moramo začeti nekaj ustvarjati«, pravi Šekularac.  

Prodet je lani začel proizvodnjo kovinskih gradbenih elementov in z dvema domačima in tujim partnerjem ponudil storitve gradnje kmetijskih hal, od projekta, materiala, izvedbe del do ključa v roke. Očitno so odkrili nišo, saj štiri mala podjetja že ustanavljajo skupno podjetje z blizu 30 zaposlenih, večinoma tistimi, ki jih zdaj zaposlujejo priložnostno. Obenem Prodet s podporo bančnega kredita širi dejavnost tudi na storitve, saj so vstopili v privatizacijo prevozniškega podjetja.    

Za tujino - »rolls-royce« ali nič 

Razmere silijo v spremembe tudi tiste, ki so se minulo desetletje preživljali, morda celo zelo uspešno, s proizvodnjo. Pri tem so sankcije, vključno s prepovedjo izvoza, obubožanje prebivalstva, inflacija in pomanjkanje normalnih virov za financiranje celo osnovnega servisiranja opreme neposredno onemogočali kakršnokoli industrijo. Del teh težav obstaja še danes, med njimi trgovinska izolacija Srbije, premočan dinar in zastarela tehnologija, najhujša pa je nemara negotovost, ki hromi investicijsko zahtevno proizvodnjo.  

»Trg je tako neurejen, da lahko rečemo, da ga sploh ni. Preprosto ne vemo, ali so sploh kakšna pravila igre, in če so, katera so,« pravi Željko Djoković, lastnik podjetja Elektrofrigo, ki od leta 1988 izdeluje in prodaja profesionalno opremo za kuhinje restavracij, pekarne, hotele in slaščičarne. Djoković trdi, da je njegovo podjetje črna leta preživelo z vlaganji, da so lahko obdržali korak s konkurenco in niso potonili v povprečje ali se preusmerili. »Že od začetka v Srbiji izdelujemo 'rolls-royce', niti za trenutek nismo privolili v to, da bi sestavljali 'stoenko' (zastavo 101), in to se nam je doslej splačalo. Zdaj kaže, da lahko gremo naprej samo z izvozom.«

Djoković se je med sankcijami domiselno trudil, da na naprave, predvidene za ročno upravljanje, namesti računalnike in elektromotorje in vsak element - hladilnike, pomivalne stroje, štedilnike, peči, nape − povsem standardizira po predpisanih merilih in med seboj. Podjetja (www.elektrofrigo.com) ima portfelj blizu 50 reprezentativnih strank, med katerimi so beograjski hotel Hyatt, restavracije na MAG-ovih bencinskih črpalkah in nekatere elitne beograjske restavracije. Ko se je Srbija odprla, se je podjetje zadolžilo za nakup novih, povsem računalniško vodenih in ekoloških strojev, kot je laserski rezalnik. Elektrofrigov proizvodni obrat v prostorni hali v beograjskem predmestju Dobanovci je zdaj najsodobnejši na Balkanu v svoji ozki specializirani panogi. Toda to ne zagotavlja zanesljivega obstanka.  

»Dvakrat ali trikrat cenejši smo od primerljivega italijanskega izdelka, toda tukaj bo še to malokdo plačal. Lani je prišlo sem slovensko podjetje, naš neposredni tekmec, domnevno z velikimi načrti za srbski trg. Kot sem slišal, so odnehali, ko so videli, kako gredo stvari tukaj,« doda Djoković. In kako gredo? Slikovito: »Ostanete brez hlač, tako pač. Skoraj nemogoče je povrniti vrednost naložbe, saj kupci tarnajo in se največkrat odločijo za najcenejšo možnost na račun kakovosti. Potem gredo tudi proizvajalci v izgubo, da prodajo vsaj nekaj. In tedaj prodajajo tudi izdelke slabe kakovosti. To je kot spirala.« Zato njegovo podjetje išče rešitev v izvozu in se od konca prejšnjega leta pogaja z zainteresiranimi kupci na ruskem trgu. »Lani je bila naša prodaja vredna blizu 600.000 evrov. Če nam bo uspelo zunaj, bo v redu, poleg teh 20 delavcev bomo morali zaposliti celo še dodatne in uvesti še eno izmeno za stroji. Če pa bomo še naprej odvisni od prodaje v Srbiji, se bojim, da bo dolgoročno naš posel upadel,« pravi.  

Ta splošna srbska skrb zaradi vse manj razpoložljivega denarja pa komajda zadeva drugega, mlajšega beograjskega proizvajalca. Podjetje Epocar ima namreč v svojem tretjem letu delovanja za kupca nerazveseljivo dolg seznam čakajočih na naročila. Vse, kar mora šele narediti, je že zdavnaj prodano, in to v tujini. Za svoj izdelek, tako imenovane »mehke« oziroma nepopolne kopije mercedesov iz 20. in jaguarjev iz 30. let, so našli kupce večinoma v Rusiji in Turčiji, »komplete« za samostojno sestavljanje pa prodajajo po vsej Evropi. Cilj so ljudje, ki so dovolj premožni, da si lahko privoščijo nekaj ekshibicionističnega uživanja na soncu, a premalo, da bi si kupili in vzdrževali pravega oldtimerja. »To je stvar za ljudi, ki so med zelo uspešnimi in tistimi, ki so šli še korak dlje,« meni Epocarov tehnični direktor Predrag Pantić. »Naši kabrioleti so precej močna naložba, če upoštevamo, da so lahko samo tretji avto in v garaži, razen če je lepo vreme. Ko smo začeli, smo domnevali, da obstajajo ljudje, ki so voljni plačati za ekskluzivnost, zdaj pa to vemo.« 

Sedanja paleta, ki temelji na Volkswagnovem »hrošču« (www.epocar.co.yu), je s ceno daleč pod podobnimi izdelki z Zahoda. V Epocaru trdijo, da po kakovosti ne zaostajajo: podvozje podrobno obnovijo in plastificirajo, motor prenovijo, školjko iz poliestra in ogljikovih vlaken obdelajo ročno, največ časa pa gre za ureditev luksuzne usnjene notranjosti, prilagojene zahtevam kupca. Poleg petnajstih izdelanih avtomobilov je podjetje za približno tretjino cene prodalo tudi precej več »kompletov« (kits), ki jih kupci sami vdelajo v svoje hrošče. Epocar, ki v Srbiji sploh nima konkurence, tekmecev pa skorajda ni niti na vsem Balkanu, se želi v naslednjih dveh letih prebiti v evropsko prvo ligo izdelovalcev kopij. »Zato delamo z modeli na osnovi golfa in BMW-jeve 'trojke'. Takšni avtomobili bodo hitrejši, prostornejši in zanesljivejši. Seveda bodo tudi dražji,« pravi Pantić.    

Priložnost tretje srbske privatizacije 

Srbija se je v Miloševićevi dobi že dvakrat, pred vojno in leta 1997, lotila privatizacije družbene lastnine, podedovane iz socializma in samoupravljanja. Izkazalo se je, da v obeh primerih interes ni bilo prestrukturiranje nevzdržno letargičnega družbenega sektorja, ki je v največji meri, večinoma v segmentu velikih sistemov, dobesedno jedel samega sebe. Kaj je bil pravi interes, se je pokazalo v drugem krogu, ko je Miloševićeva oblast praktično samo privatizirala Telekom Srbije s prodajo večinskega paketa partnerjem iz Italije in Grčije za blizu milijardo dolarjev. Ta prodaja je bila finančna injekcija, ki je režimu podaljšala življenje − z mahinacijami, ki se še danes razvozlavajo po evropskih sodiščih − privatizacije drugih podjetij pa niso niti začeli. In tudi težko bi jo, saj zakonska infrastruktura ni izdelana niti do danes, po več letih resnejše privatizacije tako velikih kot tudi malih in srednjih družbenih podjetij. Nekateri podjetnejši in izobraženi ljudje pa so bili pripravljeni vložiti vse v posel, ki ga v tistem trenutku pravzaprav ni bilo mogoče opravljati.  

»Borzno trgovanje je bilo v Miloševićevih časih omejeno le na kratkoročne dolžniške vrednostne papirje, ki so podjetjem omogočali pridobiti likvidna sredstva za nižje obresti kot pri poslovnih bankah,« pravi Rade Rakočević, lastnik beograjske borznoposredniške hiše Senzal. »Ta trg je bil šele začetek trga kapitala in borznega posredništva v Srbiji, ki se je pravzaprav začelo šele s privatizacijo.« Pri tem je bilo znanje o delnicah in korporativnem upravljanju leta 2000, ko je ustanovil svoje podjetje, »na izjemno nizki ravni«. »Senzalu je uspelo na pravi način povezati poznavanje krajevnega trga in zahodnih načel poslovanja, danes pa so naše stranke več deset tisoč srbskih državljanov kot tudi multinacionalke in investicijski skladi iz ZDA in EU-ja,« pravi Rakočević. Poleg tega je internetna stran podjetja Senzal (www.senzal.co.yu), ki je v konkurenci 80 borznoposredniških hiš vodilno po prometu na beograjski borzi, eden od najbolj obiskanih finančnih portalov v Srbiji.

Na srbskem trgu kapitala je še zelo veliko prostora − poleg delnic blizu 400 privatiziranih podjetij na borzi še ne kotira niti eno zasebno podjetje, ki bo lahko na borzi poiskalo denar za lastne naložbe. »Pričakujemo, da se bodo letos prva srbska podjetja izpostavila oceni trga,« sodi Rakočević. Za zdaj se vsi zanašajo na predrage kredite neprožnih bank, ki slaba tri leta po uvedbi modernih bančnih predpisov v Srbiji še same nimajo zanesljivih primerjalnih meril.  

Srbija pa mora najprej modernizirati in izpopolniti zakonodajo, saj sedanji »togi in omejevalni« predpisi ovirajo razvoj finančnega trga. »Dejstvo, da Srbija nima zakona o investicijskih skladov, je dovolj zgovorno. Šele ko bo vse na svojem mestu, bodo nastale razmere, v katerih bo lahko kdo, ki ima zamisel, ne pa tudi denarja, začel svoj posel in morda doživel zgodbo o uspehu,« meni Rakočević.    

Beograd in drugi 

V glavnem smo prikazali zgodbo, kot jo zaznamo v Beogradu, ki je resda stičišče vseh poslovnih interesov v Srbiji, celo če je njihov sedež drugje. In kako je drugje?  

Če pogledamo po regijah, lahko rečemo, da je Vojvodina uspešna, tu je več denarja in več uspešnih podjetij  - prehrambnih, storitvenih in finančnih – kot na primer v vzhodni Srbiji.  V osrednji Srbiji »prestolnica« Šumadije Čačak velja za mesto, ki neguje podjetniško kulturo in je sedež zastopnika Škode, podjetja Cini, ki že tri desetletja izdeluje industrijske termodinamične naprave. V bližnjem Arilju deluje podjetje BlueStar, ki s tajvanskim partnerjem izdeluje računalniške čipe in TFT-monitorje. Novi Pazar v Sandžaku že od nekdaj velja za središče tekstilne industrije, tako z lastnimi kot tudi »sposojenimi« (brez vednosti lastnika) blagovnimi znamkami, kot so Kasaba, Levi's, Wrangler, Diesel in druge.  

Finančne storitve so skoncentrirane v Beogradu, Novemu Sadu in Nišu, toda na stotine zasebnih kooperantov deluje ob velikih sistemih v Kragujevcu, Vojvodini, Šumadiji in južni Srbiji. V poslovnem iskalniku Aladin na naslovu http://www.aladin.co.yu/srbija/kategorije.html je razvrščeno po razredih na tisoče podjetij.  

»Srbija ima še možnost« 

Srbi večinoma s pesimizmom zrejo v prihodnost. Restriktivni ukrepi in napovedi, da se bo letos začelo prestrukturiranje velikih sistemov z množičnimi odpuščanji delavcev, dodatno vzbujajo strah. Zato ni preveč pozornosti vzbudila novica, da od novega leta veljajo novi predpisi, s katerimi je čas za registracijo podjetja in začetek poslovanja skrajšan z več kot 70 na približno 10 dni, ob zmanjšanih stroških in davčnih olajšavah za delodajalce za vsakega novega delavca. Morda bo to postalo širše zanimivo, ko bo brez sedanje, pogosto fiktivne zaposlitve ostalo več kot 100.000 ljudi iz tako imenovanega »tehnološkega presežka« v javnem sektorju. Po eni strani bodo odpuščeni gotovo protestirali in spet blokirali ceste. Po drugi bodo morda nekateri med njimi poskušali združiti svoje delovne izkušnje z novimi finančnimi instrumenti in ustanoviti svoje podjetje.  

»Menim, da imajo takšni ljudje kljub objektivnim težavam največje možnosti, večje od tistih, ki se bodo tega domislili ali bodo zbrali pogum pozneje,« pravi Senzalov analitik Esad Zaimović. Po njegovi sodbi bo prihajajoče filtriranje srbskega gospodarstva z zamudo in toliko bolj boleče končno prineslo spodbudo pravemu podjetništvu. »To je neizogibno. Ne sme biti več odlašanja zaradi apatičnih in malodušnih ljudi, ki čakajo, da se bo nekaj zgodilo in se zadovoljujejo z uborno miloščino, ki jo dobivajo od države.« 

Pozitivni učinki uvajanja reda in prestrukturiranja bodo po začetnih težavah hitro vidni. Dosedanje stanje je bilo kamen okrog vratu gospodarstva, naj bo javnega ali zasebnega, malega ali velikega. Poslovno pobudo mora vendarle spodbuditi in spremljati država, četudi pod pritiskom. »Z ustanovitvijo močnega podjetniškega lobija, takšnega, kakršnega danes nimamo, in izoblikovanjem javnega mnenja se lahko poslovno ozračje precej spremeni. Državo je treba prisiliti, da konča sedanjo prevlado tajkunov, ki jih gospodarska politika ne zanima, saj svoje interese uresničujejo mimo zakonov. 

Skrajni čas je, da nekaj ukrenemo. Srbija ima še možnost. Niti pomisliti ne smem na to, kaj bo, če je ne izkoristi,« svari Zaimović.