Navidezen blišč in resnična beda

Predstave o podjetništvu in podjetnikih so vedno nekoliko romantične. Kako ne bi bile, ko pa stroka razlaga, da so podjetniki dinamični, idej polni ljudje, neobičajno vztrajni in pripravljeni tvegati bolj od običajnih smrtnikov. In beremo zgodbe o podjetnikih, ki so obogateli že kot mladeniči, prodali podjetja, ob vsem tem pa neizmerno uživali. Zlahka si predstavljamo Sandija Češka, kako iz letala, v katerem verjetno preživi večino časa, nadzoruje svoj podjetniški imperij v polovici Evrope, ali komaj 34-letnega Uroša Merca, ki bo letos »zaslužil« 50 milijonov evrov. In kako pravljično se berejo zgodbe letošnjih nominirancev za podjetnika leta, ki jih predstavljamo v tej številki.

 

Samo podjetniki lahko vedo, koliko resnice in koliko zmote je v teh predstavah. Ko sva se pred kratkim z Igorjem Akrapovičem pogovarjala o uspešnem podjetniku, ki je težko zbolel, je zatrdil, da je za bolezen zagotovo kriv stres. Akrapovič, ki je v podjetništvu dosegel skorajda vse, je priznal, da domov prihaja ob večerih izžet in da tako ne namerava več dolgo delati. Celo take podjetniške legende, kot je on, se iz dneva v dan ukvarjajo z najbolj banalnimi težavami. Povedal je primer, da sta mu na primer delavca ukradla sestavne dele za izpušni sistem, nakar je policija ugotovila, da sploh ni šlo za tatvino, saj sta blago skrila na dvoriščni strani ograje – če torej ni prečkalo ograje, ni tatvine. Delavcev se je lahko znebil samo tako, da jima je izplačal odpravnino. Ali primer delavke, ki se ji ni ljubilo delati, pa jo je s pomočjo odvetnika odpustil. Čez nekaj let je sodišče ugotovilo procesno napako, delavki je moral plačati več deset tisoč evrov zaostalih plač in obresti ter jo spet zaposliti. In glej ga šmenta, zaposlil jo je, ona pa spet ni hodila v službo. Zdaj podjetnik trepeta, da sodišče ne bi spet našlo napake, če bi ji prekinil delovno razmerje.

 

Saj ne verjamem, da je drugje vse lepo in prav, a kakšne primerjave s tujino so prav komične. Ko je Igor Akrapovič v Kaliforniji ustanavljal podjetje in zaposloval ljudi, so ga tamkajšnji strokovnjaki opozorili, naj bo previden pri zaposlovanju, ker imajo tam strogo zakonodajo. »Če boste pozneje želeli kakšnega delavca odpustiti, mu boste morali dati plačo še za dva tedna,« so bili natančni.

 

Zadovoljstvo podjetnikov ob uspešnem delu, lahko razume vsakdo, vsakodnevnih tegob, s katerimi živijo, pa ne more razumeti nihče, ki ni sam podjetnik. Kaj šele javni uslužbenci, ki pogosto brez vsakega stika z resničnostjo postavljajo pogoje za delovanje podjetij. Te misli so me prevevale ob zadnji stavki javnih uslužbencev, ki so stavkali zaradi napovedane zamrznitve (niti ne znižanja!) plač. Ker svoje delo cenijo in ker država na njihovih plečih ne bo reševala krize. Kako bedno.