Neuspeh – neizogiben del podjetništva

A če pogledamo z druge strani, je neuspeh pravzaprav tudi množica dragocenih znanj, zaradi katerih prihodnjič ravnamo drugače, bolje, z večjo možnostjo uspeha. Z nami sta svoje izkušnje delila podjetnika Branko Drobnak in dr. Miomir Knežević.

 

 

Branko Drobnak je v začetku leta 1992 s partnerji ustanovil borzno posredniško družbo Poteza. Področje delovanja je bila finančna industrija, tedaj nerazvit, a izjemno perspektiven sektor, podjetje pa se je kljub turbulentnim časom uspešno prilagajalo trgu in vztrajno raslo. Drobnak je kot predsednik uprave vse do leta 2007 sodeloval pri ustanovitvi več skladov in hčerinskih podjetij, ki so pokrivala različna področja in dejavnosti, konec tega leta pa je izpeljal nakup delnic NLB, kar je vodilo v težave. Leta 2008 je skupino podjetij razpustil in pred nekaj meseci so zaprli še zadnji sklad. Borzna družba, ki je ves čas ostala osnovna dejavnost, pa je po združitvi z družbama Medvešek Pušnik in Publikum postala družba Alta.

 

Napaka je bila pravzaprav samo ena: nakup delnic NLB. Poteza je bila dobro organizirana in razvejana, saj smo pazili, da smo se vedno med prvimi pojavili tam, kjer so se odprla nova tržna okna. Glavna težava pa je bila, da smo takrat prekršili najosnovnejše pravilo in preveč sredstev vložili v eno naložbo, namesto da bi jih razpršili. O tem smo sicer razpravljali, a ko se vrsto let nizajo uspehi, izgubiš refleksijo rizika.

 

Ko smo leta 2008 videli, kaj se je zgodilo, smo pričeli z reorganizacijo. Družbo smo pretvorili v samostojna podjetja, zmanjšali število zaposlenih, znižali stroške in vso energijo usmerili v to, da bi delnice NLB prodali, pa ni bilo zanimanja za nakup. Ostali smo s krediti, ki jih nismo več mogli odplačevati, pred dobrim letom pa nam jih tudi podaljšali niso več, zato smo objavili stečaj. Takrat sem si oddahnil, saj sem vedel, da je najtežje obdobje mimo.

 

Kot te uspeh dvigne, te neuspeh pritisne ob tla. Najhujša je izguba objektivne slike o svojem mestu in o svoji vrednosti. Zgodi se namreč, da pozabiš na vse dobro, kar si naredil prej – zaženeš mnoga podjetja in odpreš veliko delovnih mest – in čeprav se sliši kot tolažba, je nujno, da pri sebi ohraniš pozitivno podobo. Zame je bilo najtežje posloviti se od sodelavcev, ki sem jih spremljal vse od razgovora za službo, skozi njihov razvoj do trenutka, ko so začeli prevzemati položaje. A tako od njih kot tudi od drugih sem dobil pozitivno povratno informacijo, nihče mi ni obrnil hrbta.