Nikogar ne smeš razočarati!

Kot pravi, si kruh pretežno služi z igranjem, saj je na sceni že dobrih deset let. Medijska priljubljenost ga je pripeljala do poslovnih ljudi, ki so ga seznanjali z različnimi poslovnimi možnostmi. Tako se je lotil sklepanja poslov, med katerimi so tudi taki, ki niso neposredno povezani z igralstvom. Akademija je njegov zadnji projekt, namenjen pa je spoznavanju igralstva in drugih umetnostnih zvrsti. Obiščejo ga različne stranke, ki jih, kot sam pravi, združuje skupna lastnost – vedoželjnost.   

Gospod Kuntner, kako je nastala ideja o Akademiji?
Predhodnica naše Akademije je plesna šola Dobre mrhe, ki smo ji dodajali nove programe, zato se je obseg dela tako razširil, da nam okrilje plesne šole ni več zadostovalo. Torej, ustanovili smo Šolo lepih umetnosti in jo poimenovali Akademija. Sicer pa moram povedati, da sem kot igralec diplomiral leta 1995, dve leti pozneje pa sem imel srečo, da sem spoznal Branka Djurića. Z njim sem ustvaril svojo prvo odmevno vlogo češkega Slovenca Pšemeka. Od takrat je nastal še Mercatori in poštar Rado z Mangarti, po novem pa na nacionalni televiziji lahko vidimo tudi »kelnarja« Fredija Špilerja. Medijska priljubljenost me je pripeljala tudi do poslovnih ljudi, ki so me seznanjali z različnimi posli. Ker sem po naravi zvedav fant, sem se nekaterih včasih tudi lotil. Tudi takih, ki niso neposredno povezani z igralstvom.