Občutek za letenje in politiko

Podjetniki se zelo radi pritožujejo čez državo. A Ivo Boscarol, naš podjetnik leta 2003, odgovarja: »Če se že sprašujemo, kdo je kriv za trenutno stanje, lahko le rečem, da smo krivi sami. Država, to smo mi. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako se prav tako dobro kot v zraku znajde tudi v političnih vodah.  

Pred dobrim letom in pol ste prejeli nagrado podjetnik leta. Kaj vam je poleg pojavljanja v medijih, na različnih prireditvah in predavanjih prinesel ta naziv?

Največje spremembe so se zgodile glede prepoznavnosti podjetja in izdelkov. Ljudje me drugače sprejemajo tako v Ajdovščini, kjer veliko ljudi sploh ni vedelo, kaj delamo, kot tudi v širšem slovenskem prostoru. Pred tem za nas nista vedela ne gospodarstvo ne politika. Potem so se nenadoma začela pojavljati vabila na sprejeme, predstavništva in veleposlaništva.  

Seveda je teh vabil preveč in se moraš odločiti, kam boš šel. Nekatera vabila sprejmeš zaradi vljudnosti, druga zaradi posla, tretja zaradi izziva. Izziv mi pomeni sodelovanje z angleškim veleposlaništvom, ki je objavilo razpis za mlade podjetnike, pri katerem sem bil v komisiji za poslovne načrte. Izziv mi pomeni predavanje na ekonomski fakulteti ali GEA Collegeu.  

Omenili ste, da določena vabila sprejmete zaradi vljudnosti in posla ...

Niti ne gre toliko za posel, bolj za spoznavanje ljudi, ki jih sicer ne bi srečal. Zelo rad spoznam zanimivega sogovornika ali koga, ki ga že vse življenje občudujem in spoštujem. Novi ljudje mi odpirajo nova obzorja. 

Pravi ljudje pa odpirajo prava vrata. Spoznali ste tudi vplivne politike in posameznike, ki se radi kažejo v vaši družbi. Lani septembra se je pri polaganju temeljnega kamna za vašo novo proizvodno halo pojavilo kar nekaj zvenečih imen. So se vam morda odprla kaka nova vrata?

Te stvari mi niso preveč jasne. Zakaj je za našo dejavnost kar naenkrat toliko zanimanja? Ali smo preskromni, ali smo res tako edinstveni in dobri, ali pa je Slovenija res tako presneto majhna, da se nima kazati z ničimer drugim. To, da pridejo ob polaganju enega temeljnega kamna v Ajdovščini ministrica za gospodarstvo, državni sekretar in vsi, ki smo jih povabili, ali pa da evropski poslanec Peterle kar takoj pristane, da bo krstil novo letalo, je malo nenavadno. Politično nisem bil nikoli vezan na nobeno stranko in v Ajdovščini ljudem ni nič več jasno, saj mi temeljni kamen postavlja LDS, letalo mi krsti NSi, pred volitvami pa sem se pojavil na fotografiji z SDS-om. Ljudje se sprašujejo, kje sem?

To zanima tudi nas. Teče vaš prvi mandat v ajdovskem občinskem svetu, v katerem ste tudi predsednik odbora za gospodarstvo. Katere prednosti prinaša podjetniku politična dejavnost?

Sem svetnik Neodvisne in nestrankarske liste obrti in podjetništva. Ker sem predvsem podjetnik, sem se krajevne politike lotil iz preprostega razloga. Tega, da nimam vpliva, sem imel dovolj in hotel sem kaj spremeniti. Ker sem na krajevni ravni že zelo dolgo dejaven v Obrtni zbornici, v kateri sem predsednik skupščine, in kot podpredsednik aerokluba iz izkušenj vem, da je vedno, kadar hočeš kaj doseči ali spremeniti, potrebno veliko prepričevanja in lobiranja občinskih svetnikov. Šele pred zadnjimi občinskimi volitvami mi je uspelo prepričati ajdovske podjetnike, da nam usodo kroji politika, ki za na nas ne sme biti več tabu, in da lahko naredimo kaj, da bo občinska politika taka, da nam bo omogočila drugačne razmere za delo. Ustanovili smo Neodvisno in nestrankarsko listo obrti in podjetništva, na volitvah dobili dva sedeža v občinskem svetu, in ker bi se županova koalicija brez naše liste težko oblikovala, smo se malo dražje »prodali« in dobili odbor za gospodarstvo.  

Kakšne učinke ima naziv podjetnik leta v domači občini?

Dejansko je nagrada Podjetnik leta precej spremenila županovo mnenje o meni. Našega župana Poljšaka lahko najbolje opišem z oznako marksist, če ne še s katero radikalnejšo. Še pred časom je v vsaki podjetniški pobudi videl kapitalizem in izkoriščanje delavcev. Poljšaku je namreč najpomembnejše, da so delavci zadovoljni. Moram reči, da je, medtem ko me je sprejel v svetovalni kolegij, mišljenje precej spremenil. Tudi ljudi, ki čemu niso naklonjeni, se da s pravim pristopom in obrazložitvijo pridobiti na svojo stran. Zdaj Poljšak v podjetništvu ne vidi več le kapitalizma, temveč tudi prednosti. Povedati moram, da me zaradi nagrade podjetnik leta drugače sprejema. Prišel je na podelitev in celo organiziral, da je na prireditev prišlo nekaj avtomobilov z »navijači« iz Ajdovščine. Potem sem dobil še najvišje občinsko priznanje.  

Ste kot predsednik občinskega odbora za gospodarstvo zadovoljni z dosežki?

Človek nikoli ne sme biti preveč zadovoljen in mora vedno iskati nove izzive. Prva stvar, ki smo jo dosegli, je načrt dolgoročnega gospodarskega razvoja občine, ki ga občina doslej ni imela. Nadaljujemo z decentralizacijo industrije v občini, saj je večina skoncentrirana v Ajdovščini, kar ekstremno zvišuje cene zemljišč. V smeri proti Gorici imamo priključek na avtocesto, in kot vemo, je to povsod v svetu idealna lokacija za obrtno–industrijsko cono. Po dolgem času nam je uspelo priti tako daleč, da smo opravili prve odkupe zemljišč in se lotili urejanja. Mislim, da nam bo že v tem mandatu uspelo narediti prvo industrijsko središče zunaj Ajdovščine, naslednje načrtujemo na Colu. Prepričan sem, da je v občini toliko tehnološkega in drugačnega znanja ter potenciala, da se splača na tem graditi. 

Glede na načrte in gradnjo novih industrijsko-obrtnih con je mogoče sklepati, da občina podjetnikom ponuja več kot druge. Kaj spodbuja podjetja, da se odločajo za Ajdovščino in ne na primer za Novo Gorico?

Prvo, kar podjetnik pričakuje, je posluh oziroma občutek, da je v nekem okolju zaželen in da ni le molzna krava. Prvo obrtno cono konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let med mojim prvim mandatom predsednika obrtne zbornice smo v Ajdovščini postavili za sedem obrtnikov iz novogoriške občine, saj tam zanje niso imeli posluha. To sem tudi sam izkusil, ko smo hoteli graditi halo za proizvodnjo letal na letališču Ajševica pri Novi Gorici. Na vlogo, ki sem jo oddal na Oddelek za okolje in prostor leta 1995, do danes še nisem dobil odgovora, ali je tam gradnja sploh možna. V Ajdovščini je drugače. Če se pojavite s konkretno težavo, boste odgovor dobili takoj, tudi rešitev bo hitra in konkretna v okviru možnosti, pa naj gre za prostor ali težave s papirji in birokracijo. Za podjetnike so odprta vsa vrata tako občinskih strokovnih služb, obrtne zbornice, ki ima za člane brezplačno pravno in finančno svetovalno službo, kot tudi županova. Pri nas vas ne bodo odslovili, ker niste poklicali med uradnimi urami - težave rešujejo takoj. Ko se je zgodila Alpina, je župan ustanovil krizni štab še isti dan ob deseti uri zvečer.  

Kot občinski svetnik in predsednik odbora za gospodarstvo se gotovo srečujete s problematiko regionalnih podjetniških centrov ...

Osebno sem prevelik realist - mogoče bo slišati bogokletno - in vidim v tem bolj prodajanje megle kot kaj drugega. Globoko sem prepričan, da sta vlaganje in vložen čas v nekaj namišljenega, v nekaj, kar še ni nastalo, dolgoročno precej bolj obsojena na neuspeh ali propad kot pa določeni projekti, ki že potekajo in bi z minimalno podporo drugače in bolje stekli. Vsi ti centri in podobne stvari so narejeni zato, da bi nekomu umetno ustvarjali razmere za poslovanje. Nikogar ne morete prisiliti, da bi delal tako, kot boste vi rekli. Vse te agencije in centre potrebujemo predvsem kot podporo temu, kar že obstaja. Obstajajo Obrtna in Gospodarska zbornica, pa občinske in regionalne razvojne agencije, ki pošiljajo podjetnikom praktično ene in iste informacije. Tako na primer dobite razpis ministrstva za gospodarstvo z osmih različnih naslovov. Od tod naprej pa je praznina. Nihče ne zna prav podpreti priprave dokumentacije za razpise. Dejansko bi bila potrebna racionalizacija in korak naprej. Sicer pa se v vsakem obdobju pojavi kaj, kar je zelo priljubljeno. Zdaj imamo grozdenje in podjetniške inkubatorje, toda ali je to to ali ne, bo pokazal čas. Veste, gospodarstvo je tako živo in tako trdoživo, da preživi brez umetno organiziranih tvorb.  

V svojih govorih, ki jih je mogoče slišati ob različnih priložnostih, skoraj nikoli ne izpustite priložnosti in rečete kako kritično na račun države ...

To pa ne drži, saj povem tudi kaj dobrega. Poglejte! Najlažje je kritizirati. Če primerjam razmere poslovanja z določenimi državami, s katerimi poslujem, so res katastrofalne, če pa jih primerjam z drugimi, so naravnost idealne. Kaj je pri nas dobro in kaj ni, je zelo pristransko. Nikakor pa ne morem sprejeti dejstva, da država ne vidi temeljev za lizbonsko strategijo. Če hočemo gospodarsko in tehnološko konkurirati Evropi in svetu, moramo vlagati v razvoj. Razvoja pa se ne spodbuja tako, da novi davčni zakon ne ponuja skoraj nobene olajšave več, ne za gradnjo ne za naložbo. Samo z znanjem se podjetje ne more širiti. Treba je vlagati. To so tako velike napake, da je groza. Potem je tu še kolesje naše birokracije. Poglejte Akrapoviča. Ima najvišje povprečje plač med zasebniki v Sloveniji, odprl bi štiristo novih delovnih mest, pa mu ne dajo dovoljenja za gradnjo nove hale. To so neumnosti, ki jih počne naša država. Saj ne rečem, da sta krivi le država in vlada, veliko napak je storjenih na krajevnih, občinskih ravneh. In če se že sprašujemo, kdo je kriv za trenutno stanje, lahko le rečem, da smo krivi sami. Država, to smo mi. Na občinski in državni ravni nas zastopajo ljudje, ki smo jih ali jih nismo izbrali sami. Če bi želeli doseči svoje, bi se morali pred volitvami organizirati in voliti svoje ljudi, ki bi krojili podjetnikom bolj naklonjene zakone. 

Na ravni občinske politike se počutite kot riba v vodi. Vas mika nadgradnja politične kariere?

Če sem odkrit, sem letos dobil ponudbo, da bi kandidiral za poslanca liste, ki je v Ajdovščini vedno uspešna. Prepričan sem, da bi prišel v državni zbor, in vem, da bi v tem trenutku lahko tudi marsikaj naredil. Toda pri plavanju v takih političnih vodah bi mi zmanjkalo časa za vse. Nisem pripravljen, da bi na račun politike zanemaril svoje podjetje. Nisem edini, ki tako razmišlja. To je tudi glavni razlog, zakaj tisti, ki bi res zaupanja vredno in tvorno soustvarjali vodenje države, ne gredo v politiko.