Onsi Sawiris - najbogatejši Egipčan

Avtor: Barbara Vrezovnik | Objava: 09.03.2005

Nesojeni kmetovalec, ki mu je država prvo podjetje nacionalizirala, je s sinovi ustvaril poslovni imperij Orascom. Vseskozi pa je ohranil tradicionalne poslovne in družinske vrednote.


Onsi Sawiris: Oče mu je namenil kmetijstvo, on je zgradil afriško multinacionalko Orascom.

Onsi Sawiris, najbogatejši egiptovski poslovnež, živi v Kairu, tik ob Nilu, v najvišjem nadstropju majhnega apartmajskega bloka. Dve nadstropji pod njim živita njegova sinova, tretji pa na drugi strani reke. Skupaj vodijo enega največjih poslovnih sistemov v državi, Orascom z 20 tisoč zaposlenimi, ki pokriva področja gradbeništva, turizma in telekomunikacij. Mnogi jih opisujejo kot egiptovsko različico Rothschildov in Rockefellerjev. Leta 2001 je revija Forbes uvrstila Onsija Sawirisa med 500 najbogatejših ljudi na svetu in ga označila kot bogataša, ki je premoženje ustvaril sam, torej ga ni podedoval. Njegovo bogastvo so ocenili na milijardo dolarjev, leto prej celo na dve milijardi.   

Zvest vrednotam iz mladosti

74-letni Onsi Sawiris ostaja zvest vrednotam, ki jih je pridobil v rani mladosti, ter svojim prijateljem iz 60-ih let. Če bi sodili po njegovem ležernem in nevpadljivem videzu, ne bi nikoli uganili, da gre za najbogatejšega Egipčana. Med mnogimi navadami, ki jih je ohranil do danes, sta vstajanje ob zori in počitek po sončnem zahodu. Za ohranjanje zdravja in kondicije se vsakodnevno sprehaja vsaj eno uro. S prijatelji za sprostitev tudi kocka − vedno za velike vsote, saj se mu tako drznejo približati le najboljši igralci. 
Onsi, sicer pripadnik krščanske manjšine Koptov, se je rodil v kraju Sohag v Gornjem Egiptu, kjer je tudi maturiral. Njegov oče je bil odvetnik in veleposestnik. Tudi Onsijev starejši brat je študiral pravo. Za Onsija pa je oče predvidel predajo posestva, saj je bila v tistih časih ta vloga tradicionalno rezervirana za najmlajšega sina. Onsija je sicer poslal na fakulteto za kmetijstvo, vendar je mladi diplomant pozneje ubral svojo pot. Po diplomi še ni imel izdelanih življenjskih načrtov. Vedel je le, da se ne želi zaposliti kot državni uslužbenec. S prijatelji je zato ustanovil majhno gradbeno podjetje, ki je delovalo na območju gornjega Egipta. Ko so se začeli širiti, so sedež preselili v Kairo in pokrivali province na območju delte Nila.    

Prvo podjetje so mu nacionalizirali

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.


Ministrstvo za irigacijo je njegovemu podjetju podelilo več pogodb za kopanje vodnih poti in kanalov. Ker so bili uspešni, se je širjenje nadaljevalo do te mere, da je podjetje postalo državi zanimivo in ga je v zgodnjih 60-ih letih nacionalizirala. Ker ni mogel zapustiti Egipta, je pet let delal kot direktor v lastnem podjetju, država pa mu je nakazovala osebni dohodek. Zgodilo se je prav to, čemur se je želel izogniti že na začetku kariere. Ko so mu vrnili potni list in je dobil dovoljenje za potovanje, je februarja 1966 za 12 let odšel v Libijo.
Družina Sawiris je zgradila več luksuznih letovišč ob Rdečem morju.
Po vrnitvi je zopet začel graditi svoj posel, tokrat s petimi zaposlenimi. Z zaslužkom iz Libije je s težavo, a vendarle, omogočil svojim sinovom šolanje v tujini. Naguib, najstarejši, se je vpisal na eno najtežjih šol za inženirje na svetu, na Politehnično šolo v Zürichu; Sameeh, drugi sin, ki je vajen trdnega dela, je študiral inženirstvo in strojegradnjo v Berlinu; najmlajši, Nassef pa se je odločil za študij ekonomije na čikaški univerzi.    

Cvetoča družinska podjetja 

Z ženo sta sinove po diplomi prepričala, da jih doma v Egiptu čaka svetla prihodnost. Zaposlili so se seveda pri očetu. Vsem je dodelil izvršni položaj, in sicer na različnih področjih, ti pa so jih nato razvili do te mere, da jih ni bilo mogoče več združevati pod isto hišo. Vsak je ustanovil svoje podjetje in se osredotočil na panogo, v kateri je bil najboljši. Naguib je prodajal računalnike in telekomunikacijsko opremo in z leti ustvaril največje egiptovsko IT-podjetje.  Orascom Telecom ima 18 licenc za mobilno telefonijo na Srednjem Vzhodu in v Afriki, na območju, kjer živi 400 milijonov ljudi.  

Drugi sin, Sameeh, je bil že od nekdaj navezan na morje. Začel je s prodajo ladijske in pristaniške opreme. Nato se je osredotočil na izgradnjo nepremičnin ob Rdečem morju. Tako je ustanovil danes najbolj priljubljeno letovišče za premožne goste, znano pod imenom El Gouna. Letovišče ima šest hotelov, 315 vil in apartmajev, tradicionalno afriško vas, lokalno letališče, nakupovalno središče, vrsto restavracij, bolnišnico, igrišče za golf in marino. Po vzoru na El Gouno je pozneje zgradil še nekaj podobnih letovišč.  

Tretji sin, Naseff, je na neki način nadaljeval očetovo delo, in sicer se je osredotočil na gradbeništvo. Z agresivnejšim nastopom je postal največji podjetnik na področju proizvodnje cementa in gradbeništva v Egiptu.    

Ni tako naklonjen tveganju kot sinovi 

Kot pravi sam Onsi Sawiris, že nekaj časa ni več glavni igralec v tej podjetniški igri. Če želi sinovom predstaviti svoje ideje, mora postopati zelo diplomatsko. »Nova generacija ima svoje metode in zamisli in moram postopati diplomatsko, če jim želim predstaviti svoje mnenje. To pa ne pomeni, da me nikdar ne preglasujejo,« je povedal za revijo Al-Ahram Weekly. S sinovi ima prijateljski odnos in o vseh stvareh se pogovarjajo odkrito. Sinovom še vedno pogleda pod roke, ker so po njegovem mnenju mladi in ambiciozni in bi zato lahko delovali preveč drzno. V primerjavi z njimi je bistveno previdnejši, kar je morda posledica njegovih let. Ne želi, da sinovi tvegajo po nepotrebnem, še zlasti v deželi, kjer je »kapitalizem še vedno napačno razumljen.« Po revoluciji v Egiptu imajo namreč ljudje slabo mnenje o velikih podjetjih. Pojavljajo se sicer močni podjetniki in tudi vlada spodbuja domačine, da prevzamejo več podjetniške pobude. Vendar se med preprostimi ljudmi stvari počasi spreminjajo.  

Ta egiptovski bogataš ni preveč navdušen nad hitro širitvijo skupine Orascam. Skupina je največjo rast dosegla prav v času, ko je načrtoval upokojitev in uživanje sadov napornega življenja. Nasprotoval je tako široki raznovrstnosti poslov; upiral se je na primer odpiranju kinodovoran, za kar so se odločili sinovi, ki so bolje poznali zahteve mladih ljudi. Prav tako so ga sinovi morali prepričevati, da je družina vlagala v odpiranje restavracij. Onsi danes priznava, da mu je všeč, ker Pizza Pomodoro dobro posluje in morajo gostje mizo vnaprej rezervirati. 

Sicer pa ostaja skromen, ne vzbuja pozornosti, prosti čas preživlja v svojih letoviščih ob Rdečem morju ali doma gleda satelitske televizijske programe. Uspeh, ki ga je dosegla njegova družina, se mu ne zdi nič posebnega. Skromno pravi: »Smo pogodbeniki, ki igramo po pravilih in vedno poskušamo dati od sebe le najboljše. Ko nimamo znanja, ga iščemo drugje. Trdo delamo in vedno ostajamo znotraj zakonskih mej.« Pravi pa, da hrepeni po dnevu, ko bo lahko opustil sedanje delo in ves dan preživel pred televizijskim sprejemnikom. Nekateri ne verjamejo, da se bo to zgodilo.


Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"