Plačilo za direktorja

Večina argumentov proti temu, da menedžerji ne bi bili zaposleni, v praksi in tudi v delu teorije izhaja iz:

- korporacijskega položaja direktorja,
- kritik pogodb o vodenju poslov, sklenjenih z drugim podjetniškim subjektom, bodisi s pravno osebo – družbo, organizirano v pravnoorganizacijski obliki d.o.o. - ali s fizično osebo s podjetniškim statusom pravnoorganizacijske oblike samostojnega podjetnika in
- nerazumevanja plače kot vrste plačila za delo.   

Korporacijski položaj direktorja po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) 

Pravni položaj direktorjev gospodarskih družb je temeljno urejen v pravu družb. »Delovno, socialno ter obligacijsko pravo se za direktorja uporablja le, če se korporacijske naloge oziroma pristojnosti lahko uresničujejo v statusu delovnega razmerja ali pa na temelju posebne pogodbe o vodenju poslov z družbo (pogodba o poslovodenju)«.

Korporacijsko razmerje člana uprave pomeni, da je le-ta v posebnem statusnopravnem razmerju z družbo. Za razliko od člana nadzornega sveta, ki z družbo ni niti v delovnem niti v pogodbenem razmerju, je član uprave v korporacijskem, pogodbenem in lahko tudi v delovnem razmerju. 

ZGD ureja imenovanje direktorja, njegov odpoklic, njegove pravice, obveznosti in odgovornosti. 

a)  Imenovanje direktorja 
Člane in predsednika uprave delniške družbe imenuje nadzorni svet za dobo največ petih let, z možnostjo neomejenega ponovnega imenovanja (1. odstavek 250. člena). Poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo imenujejo družbeniki na skupščini (5. alineja 439. člena) oziroma nadzorni svet, če ga družba ima. Poslovodja se imenuje za nedoločen čas, v družbeni pogodbi pa je tudi določeno, da se imenuje za določen čas, ki ne sme biti krajši od dveh let. Ista oseba je lahko znova imenovana za poslovodjo (2. odstavek 449. člena) 

Trajanje, prenehanje in začetek dela so določeni s sklepom o imenovanju. 

b)  Odpoklic direktorja 
Člana oziroma predsednika uprave je mogoče odpoklicati, če huje krši obveznosti, če ni sposoben voditi poslov, če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če mu jo je izrekla iz neutemeljenih razlogov, ter iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov. 

Poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo je mogoče kadar koli odpoklicati, ne glede na to, ali je imenovan za določen ali nedoločen čas. V družbeni pogodbi pa se lahko določi, da skupščina odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo.

c)  Pravice, obveznosti in odgovornost direktorja 
Temeljne korporacijske dolžnosti direktorja so prav tako določene v pravu družb, in sicer obvezujoče, tako da jih ni mogoče spremeniti z delovnopravno zakonodajo niti z morebitnimi pogodbami o poslovodenju. Gre za obveznost vodenja poslov in zastopanja družbe. Uprava vodi delniško družbo v dobro družbe samostojno in na lastno odgovornost ter zastopa in predstavlja družbo.

Poslovodja (poslovodje) družbe z omejeno odgovornostjo na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. 

ZGD na različnih mestih ureja tudi druge pristojnosti direktorja, njegove pravice in obveznosti v odnosu do nadzornega sveta, skupščine oziroma družbenikov, določa prepoved konkurence, predpisuje tudi skrbnost, s katero morajo člani uprave ravnati pri vodenju poslov in podrobno ureja odgovornost za škodo kot posledico kršitve njihovih obveznosti. 

Pravice direktorjev v zvezi z plačilom so v ZGD urejene le pri delniški družbi, in to zelo na splošno. V 252. členu je predvidena možnost članov uprave do udeležbe pri dobičku. Nadzorni svet je odgovoren za to, da ta v sorazmerju z nalogami članov uprave. 

Iz napisanega izhaja, da ZGD kot statusni predpis ureja položaj direktorja le v tistem delu, ki je pomemben za funkcioniranje gospodarske družbe. Poleg pravic in obveznosti, ki jih ima direktor v skladu z ZGD, se lahko druge pravice in obveznosti določijo s pogodbo med direktorjem in družbo.

Pogodba o vodenju poslov, sklenjena s pravno osebo  

V zvezi s stališči, objavljenimi v glasilu Davčno-finančna praksa februarja 2003, glede pogodb o vodenju poslov družbe, ki so sklenjene s pravno osebo, in z domnevno spornostjo teh pogodb naj zapišem tole razmišljanje: 

Družba A kot naročnica sklene z drugo družbo B kot izvajalko storitev pogodbo o zagotovitvi in opravljanju storitev poslovodenja v družbi A. Družba B se zaveže, da bo družbi A proti nadomestilu zagotavljala kontinuirano opravljanje storitev poslovodenja. Pogodba je povsem obligacijskopravne narave kot pogodba o naročilu oziroma podjemna pogodba med dvema pravnima osebama, ki nastopata v poslovnem prometu. V njej se natančno določi, katere storitve je družba izvajalka dolžna zagotoviti družbi naročnici, poimensko se določi fizično osebo, ki je dolžna izvajati opredeljene storitve (ta predstavlja kot personalni substrat pravne osebe B “njeno osnovno sredstvo”, ki omogoča izvajanje storitev v družbi A), določi se odmeno oziroma nadomestilo za zagotovitev opravljene storitve vodenja. Seveda je kakršno koli nadomestilo za opravljene storitve med družbama A in B predmet obdavčitve s prometnim davkom - DDV od prometa storitev. 

Vendar to ne pomeni, da je družba A s sklenitvijo takšne pogodbe prenesla funkcijo uprave z vsemi korporacijskopravnimi upravičenji in obveznostmi na pravno osebo družbo B. Funkcijo uprave neposredno opravlja tista fizična oseba, ki jo po pogodbi družbi A zagotovi družba B. Kot član uprave je lahko imenovana le fizična oseba. Le-ta namreč lahko veljavno pravno oblikuje in izraža voljo pravne osebe, saj pravna oseba v svoji pojavni obliki ni sposobna izražati svoje volje, temveč je to naloga njenih organov, katerih člani pa so fizične osebe. 

Družba A kot naročnica za člana uprave imenuje tisto fizično osebo, ki je opredeljena v pogodbi z družbo B. Imenovana fizična oseba nosi vse z zakonom določene obveznosti in odgovornosti. Korporacijskopravno razmerje med družbo A in fizično osebo ima vse tiste elemente oziroma obvezne sestavine, kot jih že določajo kogentne norme ZGD. Menim, da posebna korporacijskopravna pogodba med fizično osebo in družbo A v tem delu sploh ni potrebna, saj že zakon neposredno obvezujoče določa obveznosti in odgovornosti č1ana uprave. Kogentnim zakonskim določilom se ni mogoče izogniti ali jih spremeniti. Zgolj prepisovanje zakonskih določil v neko dodatno pogodbo pa nima nobenega smisla ali praktičnega pomena. Določila zakona veljajo in se uporabljajo neposredno. 

Druge fakultativne pravice in obveznosti, poleg tistih neposredno zavezujočih po zakonu, se po 259. členu ZGD lahko določijo s pogodbo med članom uprave in družbo. Lahko pa tudi ne, če druge pravice in obveznosti sploh niso predmet dogovora, ker ne zanimajo nobene od strank razmerja, ne družbe ne fizične osebe kot člana uprave. Eno od takih fakultativnih upravičenj člana uprave je npr. lahko pravica - ne pa tudi dolžnost - zahtevati plačilo za opravljanje funkcije č1ana uprave. Fizična oseba kot član uprave preprosto sploh ne zahteva nikakršnega plačila, nadomestila za opravljanje funkcije člana uprave, ker za to nima nobenega interesa.   

Tega pa nikakor ni mogoče razlagati ali že vnaprej prejudicirati v smislu, da je fizična oseba kot član uprave imela terjatev do družbe A iz naslova plačila za opravljanje funkcije, a se ji je odpovedala in jo odstopila družbi B kot izvajalki. Terjatve in pravice, ki je ni in ki ne obstoji, ni mogoče odstopiti ali se ji odpovedati, kot je tudi ni mogoče prisilno uveljavljati (ne obstoji nikakršen zahtevek fizične osebe do družbe A). 

Menim, da v tem primeru nikakor ni mogoče uporabiti določila 114. člena Zakona o davčnem postopku. 

Sklenitev takih pogodbenih razmerij med družbama A in B ne predstavlja nobenega posega v določila ZGD. 

Predsednik nadzornega sveta (NS) družbe A zastopa družbo (v njenem imenu in za njen račun) proti članu uprave. Do trenutka imenovanja fizične osebe kot člana uprave družbe pa je predsednik NS tudi edini organ družbe, ki lahko oblikuje in izrazi voljo družbe ter jo tako zastopa pri sklenitvi obligacijskopravne pogodbe s pravno osebo B. Po imenovanju fizične osebe za člana uprave družbe A pa le-ta kot zakoniti zastopnik naknadno potrdi veljavnost s strani predsednika NS sklenjenih pogodb. 

Prejemki, ki jih fizična oseba prejema za funkcijo člana uprave, kot jih določa 253. člen ZGD, so fakultativne narave in v celoti v dispoziciji strank korporacijskopravnega razmerja. 

Določilo ZGD ne določa, da član uprave mora prejemati za opravljanje svoje funkcije vse vrste naštetih ali pa vsaj enega od naštetih vrst prejemkov. V korporacijskopravnem razmerju med družbo A in fizično osebo članom uprave lahko ni določen prav noben prejemek člana uprave, ker za to član uprave nima nobenega interesa. 

Pravna oseba družba B od družbe A po obligacijskopravni pogodbi med družbama ne prejema nobenega plačila plače, udeležbe pri dobičku ali druge vrste dodatnih plačil, ki bi sicer pripadala fizični osebi kot članu uprave. Ne gre za plačila, ki bi bila namesto fizičniosebi preusmerjena na račun pravne osebe družbe B z asignacijo, cesijo ipd. Družba B prejme le pogodbeno dogovorjeno nadomestilo kot odmeno za zagotovitev opravljenih storitev družbi A in je povsem obligacijskopravne narave ter kot tako predmet obdavčitve s prometnim davkom. 

Fizična oseba kot član uprave npr. ni sklenila nobenega dogovora (nobene v praksi napačno strokovno imenovane “individualne pogodbe”) v smislu, da za opravljanje funkcije prejme kakršno koli plačilo enega od določenih vrst prejemkov, plačilo takega prejemka pa nato usmeri namesto na svoj račun na račun pravne osebe družbe B. 

Naše razmišljanje pa gre lahko tudi v smeri pogodbe o postavitvi enotnega vodstva z namenom opravljanja storitev poslovodenja, s katero se pogodbeni stranki, dve pravni osebi - družbi A in B - dogovorita, da bo posle poslovodenja obeh družb opravljala natančno določena fizična oseba, ki je že član uprave, zakoniti zastopnik družbe B, s sklenitvijo take pogodbe pa bo tudi član uprave družbe A, ki je naročnik storitev družbe B. Gre za obligacijskopravno pogodbo, ki pa ima tudi določene elemente podjetniških pogodb iz ZGD. Glede plačila nadomestila za opravljene storitve velja, kar smo povedali že zgoraj. 

Pogodbeni stranki družbi A in B pri tem nista v razmerju, ki bi tvorilo pogodbeni ali dejanski koncern oziroma razmerje koncernskih družb. Nista vzajemno kapitalsko povezani oziroma udeleženi, nista v razmerju družbe v večinski lasti in družbe z večinskim deležem in tudi sicer nista povezani z drugo obliko podjetniških pogodb v smislu določil ZGD. Ni dogovorjen prenos dobička ali kakršno koli razmerje obvladovanja. Pogodbeni stranki nista v razmerju odvisna-obvladujoča družba oziroma nobena ne postane odvisna družba v razmerju do nasprotne pogodbene stranke. Obe pravni osebi v celoti ostaneta pravno samostojni in neodvisni družbi. Gre le za neke vrste personalno unijo, ko je ena fizična oseba hkrati zakoniti zastopnik obeh družb A in B kot pogodbenih strank.    

Ali mora direktor družbe res prejemati plačo? 

V zadnjem času se je pojavilo tudi mnenje, da direktor družbe mora prejemati plačo. To se poskuša upravičiti z določilom 259. člena ZGD. Tudi tu razmišljam o nerazumevanju oz. nesprejemljivosti takšnih stališč.  

Temeljni predpisi in splošni ter posamični akti, ki so pomembni za strokovno mnenje o tej problematiki, so: Zakon o gospodarski družbah - ZGD (Ur.l. RS št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami), Obligacijski zakonik (Ur. l. RS št. 83/01 – v nadaljevanju OZ),

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR) in Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju SKPgd). 

Na definicijo plače in drugih z njo povezanih pojmov lahko vplivajo različni interesi ekonomske, fiskalne, socialne ali kakšne druge narave. Tisti, ki zaradi določenih interesov želijo prikazati nižje plače, se bodo zavzemali za ožjo definicijo plače, drugi bodo ravnali prav obratno. Trditev je mogoče ponazoriti z obdavčitvijo plač. Interes delodajalcev in praviloma tudi delavcev je, da je obdavčen čim manjši znesek, zato bodo skušali utemeljiti, da določena plačila niso plača, ampak nekaj drugega, kar ni obdavčljivo. V interesu države pa je praviloma, da se pojem plača opredeli čim širše in da se tako v obdavčitev vključi čim več. Kadar pa država želi prek davčne politike doseči določene cilje (npr. razbremeniti gospodarstvo), bo lahko npr. sama znižala davčno stopnjo, iz obdavčitve izločila določena plačila ali celo zožila samo definicijo plače. Tudi interesi sindikatov in delodajalskih organizacij lahko vplivajo na oblikovanje definicije plače in drugih pojmov na tem področju. V obdobjih omejevanja rasti plač je lahko zoženje definicije plače in izločitev različnih plačil iz nje način, da se formalno na tako omejevanje pristane, pri tem pa se vseeno poveča prejemke delavcev (uvajanje različnih dodatkov, bonitet ipd.).

Različno opredeljevanje plače povzroča tudi tako imenovana razvojnost plače. Institut plače se je namreč v zgodovini spreminjal in ob vedno večjem poudarjanju socialne, ekonomske in motivacijske funkcije plače oddaljeval od čiste civilistične koncepcije. Plača se je v razvoju diverzificirala. Uvajali so se raznovrstni načini njenega določanja, povečevalo se je število njenih sestavnih delov in dodatkov, uvajati so se začele nove, posebne oblike plačila itn.

Pri iskanju ustrezne opredelitve plače je treba izhajati iz pogodbenosti delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi je vedno odplačna pogodba. Delavec se zaveže opravljati delo, delodajalec se zaveže delavcu plačati. Delavec je glede plače upnik delodajalca, delodajalec je dolžnik, ki je dolžan delavcu izpolniti svojo pogodbeno obveznost plačila. Plačilo je glavna obveznost delodajalca, ki zanj izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je pomembno, da rizika poslovanja ni mogoče prenesti na delavca. Riziko poslovanja vedno nosi delodajalec. Plača je torej bistveni in nujni element pogodbe o zaposlitvi.  

S spremembo pravnega sistema so se glede nagrajevanja delavčevega dela v delovnem razmerju in glede drugih plačil, ki izvirajo iz delovnega razmerja (nadomestila plače, regresi, odpravnine in podobno), poleg izrazja (osebni dohodek : plača) bistveno spremenile tudi pravne norme in pravni pogledi na vprašanje plačila za delo, ki ga delavec opravlja v delovnem razmerju.

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93, 17/93, v nadaljevanju: ZNOIP) pojma plače ne opredeljuje. V četrtem odstavku 3. člena določa, da se plača šteje za izplačano, ko so plačani prispevki in akontacija davka iz plače, kar pomeni, da ureja tako imenovano bruto plačo.

Menim, da je plača bruto znesek plačila za delo, ki ga delavec opravi v delovnem ali službenem razmerju in je sestavljen iz davkov (dohodnine), prispevkov za socialno varnost in drugih dajatev, ki jih določajo zakoni. Po odbitku navedenih zneskov ostane čista (neto) plača, ki jo mora delodajalec izplačati delavcu.

V tujih pravnih ureditvah je plača (nem.: Lohn, Arbeitslohn, angl.: wage, večinoma v množinski obliki: wages) znesek v denarju (amount of money) oziroma povračilo, nagrada (Vergutung), ki ga delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi (delovne pogodbe) za opravljeno delo prejme od delodajalca. 

Pri pogodbi o zaposlitvi vsaka od pogodbenih strank v trenutku sklepanja pogodbe poskuša zase pridobiti določeno korist. Prevzema pa tudi določeno breme: breme za delojemalca je opravljanje dela, za delodajalca pa, da bo delojemalcu za opravljeno delo izplačal plačo. 

ZDR ureja le delovna razmerja, ki se sklepajo med delavci in delodajalcem s pogodbo o zaposlitvi.  

Če torej v konkretnem primeru obstojajo elementi delovnega razmerja (prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca, nepretrgano delo, delo za plačilo, opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca), morata stranki skleniti pogodbo o zaposlitvi. Ob pomanjkanju teh elementov ne moremo govoriti o pogodbi o zaposlitvi. 

Če teh elementov ni, je mogoče sklepati civilne pogodbe po obligacijskem zakoniku. 

Pri poslovodstvu niso vselej prisotni bistveni elementi delovnega razmerja.   Poslovodenje je usmerjeno predvsem v vodenje, v (notranjo) organizacijo poslovanja družbe in usklajevanja različnih aktivnosti (delovnih in drugih postopkov) v družbi. 

Na pravni položaj poslovodnih oseb vpliva predvsem pravo družb (pristojnosti, pooblastila, naloge in odgovornosti). Statusno pravo ureja za poslovodne osebe imenovanje in mandat, razrešitev in konkurenčno prepoved. 

Element odplačnosti za delo obstaja tudi v drugih razmerjih, ki so povezana z delom, pa niso delovno razmerje. Vendar je pojem plače vezan samo na delovno razmerje.  

Zato je plačo kot odplačnost treba upoštevati v povezavi z drugimi bistvenimi elementi delovnega razmerja.  

Lastniška in upravljavska razmerja, poslovodenje, urejanje notranjih razmerij in drugi korporativni atributi velikokrat ne zajemajo elementov delovnega razmerja, na podlagi katerih bi se lahko sklepala pogodba o zaposlitvi in v zvezi s tem izplačevala plača.  

Seveda pa iz teh razmerij izhajajo pravice in obveznosti do druge vrste plačil.  

Tako se s poslovodno osebo za opravljanje poslovodnih poslov lahko sklene kakšna druga pogodba civilnega prava namesto posebne pogodbe o zaposlitvi. Tudi takrat pripada poslovodni osebi za opravljanje poslovodnih poslov določeno plačilo. Vendar to plačilo ni plača, saj za poslovodno osebo ni nujno, da je zaposlena. 

Plača je pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja, sklenjenega s pogodbo o zaposlitvi. Če delovnega razmerja ni, ne moremo govoriti o plači, temveč le o drugih oblikah odplačnosti, ki so povezane z delom, ne pa z delovnim razmerjem.