Plezanje na vrh je lahko dober posel

Avtor: Vlado Kadunec | Objava: 03.08.2010

Miha Praprotnik, plezalec, ki se je povzpel na vrsto vrhov, se zdaj vzpenja tudi na podjetniške vrhove. Po njegovih plezalnih stenah plezajo po vsem svetu, celo na potniških ladjah.


Miha Praprotnik: »Noben oglas, nobena predstavitev na sejmu ne pomeni uspeha, če tvoji izdelki niso odlični.«

Ko zaviješ s stare ceste Logatec-Vrhnika v industrijsko cono Pod Lipami, najprej zadiši po praženi kavi tamkajšnje pražarne, nato pa se vmes pomeša blagi vonj po umetnih snoveh, iz katerih v podjetju CityWall izdelujejo vse, kar potrebujejo navdušenci za športno plezanje. Od trdnega oprijemka do umetne plezalne stene, lahko pa tudi kar prave manjše gore.
 
»Pri izdelavi plezalne opreme se ne moremo izogniti umetnim masam, vendar jih obravnavamo kar najbolj ekološko. To pomeni, da se izogibamo barvam s težkimi kovinami in odpadke ločujemo oziroma upoštevamo vsa svetovna merila primernega ravnanja z nevarnimi odpadki,« na vprašujoč pogled odvrne direktor in solastnik podjetja s 17 zaposlenimi Miha Praprotnik.
 
Nekaj o plezanju
 
V sedemdesetih letih 20. stoletja se je iz alpskega stila razvilo prosto plezanje. To je vzpenjanje po tehnično zahtevnih stenah brez uporabe tehničnih pripomočkov za napredovanje, kot so klini, cepini ali vrvi. Prosto plezanje je postalo med mladimi popularno gibanje, pomenilo je svobodo življenja in gibanja v naravi. Fizično zelo zahteven šport, obvladovanje vseh mišic telesa, pri katerem pa veliko vlogo igra tudi psihična moč.
 
»Za uspešno plezanje ni potrebna le primerna fizična moč, devetdeset odstotkov sposobnosti in moči, ki loči dobrega od slabega plezalca, je v glavi. Plezanje zahteva, da greš prek sebe, da premagaš svoje strahove, dvome o sebi in svojo omahljivost. Ko si na meji med popustiti ali zavihteti se na višjo raven, ti skozi možgane v milijoninki časa prešine tisoč misli, odločitev mora biti hipna in pravilna,« pojasnjuje filozofijo plezanja Miha Praprotnik, letnik 1967, ki je prve korake po skalah naredil pod zemljo, z očetom jamarjem. Sošolec v srednji šoli ga je nato pritegnil k plezanju, ostanek rimskega zidu na ljubljanskem Viču pa je bil, tako kot že številnim slovenskim mojstrom gora, odličen prvi učni poligon. Miha je mladost živel samo za plezanje, opravil je potrebne alpinistične in inštruktorske izpite ter si denar za svoje odprave služil z višinskimi deli. Čistil je dimnike in okna na visokih zgradbah, napenjal mreže na strmih pobočjih avtocestnih usekov in do skoraj tridesetega leta napadal skalovje po vsem svetu.

Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"