Podjetniki, pripnite pasove, padamo ...

Avtor: Jože Vilfan | Objava: 11.07.2005

Bluzimo v podjetjih, bluzimo kot država. Je to samo vpliv vročine?



Udeleženci naše okrogle mize »Kaj je narobe v slovenskih podjetjih« so povedali kar nekaj stvari, nad katerimi se človek zamisli. Največje sporočilo je verjetno v tem, da smo vsi nekako zaslepljeni in nočemo videti, kje je problem. Kot trdijo inženirji svetovalci, ki smo jih zbrali na okrogli mizi, na splošno podjetniki ne obvladamo vseh poslovnih procesov oziroma jih ne znamo profesionalno nastaviti, potem pa verujemo v enostavne rešitve. Verujemo v različne recepte – »tabletke« jim pravi mag. Matjaž Kutin na tej okrogli mizi – in v ljudi, ki nam jih ponujajo. In nikakor ne spoznamo, da nismo dovolj ustregli kupcu, potem so pa vsega krivi drugi, recimo plačilna nedisciplina. Uh. Ali se upate prebaviti takšno stališče?

Pa sem pomislil, kako je nasploh v naši družbi. Kako bi lahko testiral to misel? Pa mi je takoj prišel pod oko dober primer. Naša bralka nas je prosila, da raziščemo problem, ki ga je odkrila v zvezi z odpusti delavcev. Znašla se je pred običajnim zidom, pred katerim se najdejo naši podjetniki, ko potrebujejo natančen podatek. Gre za vprašanje, kako dolg dopust mora delodajalec izplačati delavcu, ki ga odpušča, v primeru, da se delovna doba izteče recimo v avgustu. V želji, da pomagamo naši bralki, smo začeli to vprašanje raziskovati tudi sami. Avtor zakona o delovnih razmerjih dr. Drago Mežnar je trdil, da je odgovor: celotni dopust, ker je zaposlitev prestopila magično mejo 1. julija (argument: zaposlitev se je torej zamaknila v drugo polovico leta in zakon potem določa, da delavcu pripada celotni dopust). Sami smo sicer poskusili razumeti zakon, a se nam je zdelo, da govori samo o primerih, če delavec zaključi delovno razmerje do 1. julija; zato smo rekli, da bomo poiskali še kakšno mnenje. Poklicali smo inšpektorat za delo in tam zvedeli, da jih taki detajli ne zanimajo. Fajn.

Najbolj se je v problem nato poglobil naš stalni sodelavec na delovnopravnem področju Gregor Miklič, član predsedstva ZSSS in nam sporočil svoje tolmačenje: iz zakona bi se resda dalo sklepati tako, kot da delavcu pripada celotni dopust, toda nad zakonom je ena od konvencij Mednarodne organizacije dela, ki stvari eksplicitno racionalizira v korist delodajalcev (Evropa pač prihaja k sebi) in predvideva samo ustrezni del dopusta (torej za osem mesecev 8/12 dopusta). Mednarodne konvencije po naši zakonodaji namreč veljajo avtomatično, ne glede na tekst naših zakonov.

Končno, smo rekli. Pa smo preverili še na Ministrstvu za delu in dobili odgovor, da tam verjamejo v tisto rešitev, ki delavcu dodeljuje celotni dopust, in da je to usklajeno s konvencijo Mednarodne organizacije dela. Ups.

Vsak normalen človek bi rekel, da je za normalno delovanje gospodarstvo ključno, da se država uskladi na tako pomembnih pravilih, mar ne. In sem razmišljal naprej. Zdaj vsi verujemo v neke blazne reforme. In kaj se bo potem zgodilo? Davčna stopnja bo namesto 20 na primer 18,88, morda bodo dobički tudi nekoliko manj obdavčeni, toda zmeda znotraj davčne uprave in med vsemi institucijami bo ostala. Podjetniki bodo spet delovali v kaosu – morda še večjem, kajti tudi sprememb ne znamo uvajati organizirano. Končno smo se pa že začeli kregati tudi glede potrebnih reform.

Kaj pa če vsi skupaj zdaj mislimo, da nas bodo rešile »tabletke« reform? Kaj pa če vsi skupaj bluzimo? In podobno kot nam svetujejo inženirji svetovalci glede ureditve procesov v podjetjih, potrebujemo preusmeritev pozornosti s tabletk na različne procese. Kaj če bi se na ravni države, tako kot se moramo v podjetju posvetiti ustvarjanju čisto konkretnih novih izdelkov in storitev, posvetili nekim skupnim ciljem? Zelo konkretnim. In ne tabletkam.

 

 

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"