Iztok Bončina je po letu in pol redne zaposlitve pustil službo in šel na svoje. Zemka Muhič je za takšno odločitev potrebovala več kot desetletje, Nataša Zajc pa je že po počitniškem delu v banki vedela, da redna služba ni zanjo. Podobno je tudi Semir Osmanagić kmalu ugotovil, da zaposlitev ni tisto, kar si želi. Namesto tega so se podali v podjetništvo.
Njihove zgodbe lahko preberete na straneh tokratnega Podjetnika. Njihova skupna točka je, da so tako kot mnogi drugi uspešni podjetniki zbrali pogum za samostojno podjetniško pot. Četudi so jim ljudje govorili, da odločitev ni prava, da ni pravi trenutek zanjo, da je iti »na svoje« težko in naporno. Kar se navadno izkaže za resnično. A tudi zaradi tega je nagrada, zadovoljstvo, da je podjetje težavam navkljub uspešno, še slajša.
Za podjetništvo je v vseh, ne le v kriznih časih, potreben pogum. Prav pogum lahko deloma nadomesti tudi pomanjkanje znanja in izkušenj. Včasih je to celo prednost, kot v primeru podjetja G1, ki ga tokrat predstavljamo v rubriki Biti podjetnik. Prav ne dovolj obširno znanje se je izkazalo kot njihova največja prednost, saj so zato na problem pogledali tudi z drugih zornih kotov in našli boljšo rešitev od konkurence.
Po bitki je lahko vsak general. Težje je v žaru bitke videti in vedeti, ali je odločitev prava. Včasih ni. A tudi tveganje za napačne odločitve pride skupaj s podjetništvom. In učenje na napakah, ki sledi (ali pa tudi ne). Pristop k oblikovanju novih produktov, ki je zajet z zanko »zgradi-meri-uči se«, temelji prav na sprotnem in stalnem preverjanju rešitev pri kupcih oziroma strankah. Včasih se izkaže, da je rešitev prava, drugič je treba premisliti in stvari postaviti na novo. A če ti ne spodleti, se ne moreš učiti.
Podjetnik je vodja. Kaj to pomeni, je težko opisati, a vsak od nas pravega vodjo hitro prepozna, je dejal Pierluigi Collina na letošnjem Top Talku. Zagotovo tudi po pogumnih odločitvah
.
