Proč od logike

Pod naslovom »Razum brez vrvice« smo primerjali koncept lateralnega mišljenja s klasičnim vertikalnim mišljenjem ter navedli tudi več zanimivih in nazornih primerov. V tem članku iz knjige Edwarda de Bona UPORABA LATERALNE-GA MIŠLJENJA predstavljamo štiri osnovne, med seboj prepletene principe lateralnega mišljenja, kot pomoč pri razvijanju sposobnosti/spretnosti drugačne, bolj kreativne uporabe razuma.

Vrtati globlje ali drugje - Prvi princip: prepoznavanje prevladujočih idej

Če si predstavljamo idejo kot luknjo, ugotovimo, da je svet dodo-bra navrtan s takšnimi in drugačnimi idejami. Kadar želimo kako idejo - luknjo izboljšati, nas vertikalno mišljenje po svoji logični poti napelje k vrtanju še globlje. Toda kaj če je s samo luknjo nekaj narobe, če je na primer na napačnem mestu?

Prav ignoriranje uveljavljenih idej in iskanje novih je nemalokrat pripeljalo do pomembnih znanstvenih odkritij. Za to pa je potrebno kar nekaj dodatne energije in domišljije, saj nam vertikalno mišljenje zapoveduje vztrajati pri obstoječi, preverjeni ideji, češ zakaj bi brskali naokoli, če se zadeva obnese in je bil vanjo vložen določen trud? Od tod zadržanost mnogih pod-jetnikov pri iskanju novih področij delovanja (tržnih niš).

Vertikalnega mišljenja ne gre podcenjevati, vendar si lahko s slepim vztrajanjem pri prevladujoči ideji zapremo dotok novih idej; v ekstremnih primerih nam lahko celo očitne stvari post-anejo nevidne. Ponazorimo to trditev s primerom.

Roger Bacon, srednjeveški filozof, je povzročil nepopisno ogorčenje, ko je po dolgotrajni debati na temo, koliko zob ima konj, navzočim »upal« predlagati, naj vendar stopijo v hlev in jih preštejejo.

Prvi korak k lateralnemu mišljenju je torej spoznanje, da nam je prevladujoča ideja včasih prej v oviro kot v pomoč. A kako se izogniti njeni prevladi? De Bono nam ponuja dva načina:
a - Idejo, ki prevladuje nad situacijo, namerno izberemo in jo natančno opredelimo, morda celo zapišemo. Ko je tako iz-postavljena, jo lažje spoznamo in se izognemo njenim vplivom.
b - Ideji priznamo njeno prevladujočo vlogo in jo postopoma opuščamo, dokler je na koncu ne izgubi.

Čeprav je ta postopek na prvi pogled enostaven in povsem umeven, se ga moramo lotiti načrtno in zavestno; zgolj slutnja o prevladujoči ideji nam ne bo v nikakršno korist.

Drugi princip: iskanje različnih zornih kotov

Namesto načrtnega iskanja najboljše poti se ljudje radi zadovoljimo s splošno sprejetimi dejstvi. Steklenica vina se zdi pesimistu napol prazna, optimistu pa napol polna. Oba načina opazovanja se zdita enakovredna. Kadar pa smo postavljeni pred problem, ki od nas zahteva učinkovito rešitev, je izbrani kot opazovanja izredno pomemben. Spet si oglejmo primer.

V trenutku, ko se je Edward Jenner nehal ukvarjati z vprašanjem, zakaj dobijo nekateri črne koze, in se je vprašal, zakaj jih mlekarice ne dobijo, je to pomenilo začetek konca takrat še smrtonosne epidemije. Odkril je namreč nenevarne kravje ošpice, ki so jih varovale pred kozami, in razvil učinkovito cepivo.

Pri reševanju problema se pogosto srečujemo z omejitvami, znotraj katerih delujemo, vendar je rešitev največkrat drugje. Takšnim imaginarnim omejitvam se lahko izognemo tako, da načrtno iščemo različne zorne kote opazovanja problema. Lateralno mišljenje nam za to ponuja več metod:
a - Z vizualizacijo oziroma razmišljanjem na osnovi podob (črte, grafi, skice,...) se izognemo togim besednim opredelitvam in odnose znotraj določene situacije lažje opišemo.
b - Problem lahko razdelimo na manjše dele in jih nato ponovno sestavimo v novo celoto. S tem ustvarimo množico novih odnosov, ki nam razkrijejo problem v drugi luči.
c - Vnaprej si določimo število zornih kotov za opazovanje situacije. Sprva nekoliko umetno početje nam bo sčasoma preraslo v koristno navado.
d - Nekatere odnose v izbrani situaciji namerno postavimo na glavo in opazujemo, kako to vpliva na celoto.
e - Odnose znotraj problemske situacije lahko prenesemo v nam bolj poznano situacijo, kjer jih lažje obvladamo.
f - Težišče problema prenašamo z enega dela na druge in tako vse osvetlimo; morda se kje skriva rešitev.

Če bi se vsakega problema lotili na tak način, bi zadeva res morda postala nekoliko zamudna, toda v primerih, ko z vertikalnim mišljenjem po neposredni poti ne zmoremo rešiti problema, lahko z uporabo mnogostranskega pristopa navidez nerešljivo problemsko situacijo spremenimo v popolnoma obvladljivo.

O učinkovitosti nekonvencionalnega pristopa k problemu govori tudi naslednja zgodba o posadki vojnega bombnika. Na poti domov po uspešno opravljeni nalogi je začelo letalo pilotu uhajati iz nadzora. Kmalu so ugotovili, da odteka tekočina v hidravličnem sistemu. Položaj je postajal milo rečeno kočljiv, saj na krovu ni bilo dodatne hidravlične tekočine. Nekdo pa se je le spomnil, da je urin prav tako tekočina. Posadka je, sicer praznih mehurjev, varno pristala (o usodi letala zgodovina molči). Rešitev z zamenjavo hidravlične tekočine z urinom je pravzaprav enostavna in učinkovita, nenavadna je le zato, ker imamo urin in hidravliko spravljena v popolnoma različnih miselnih predalih.
Iz knjige Edwarda de Bona Uporaba lateralnega mišljenja smo v članku Misel razpre krila spoznali dva principa lateralnega mišljenja, in sicer princip prepoznavanje prevladujočih idej ter princip iskanja različnih zornih kotov. Tokrat predstavljamo še preostala dva.

Tretji princip: izogibanje togemu nadzoru ali težave fijakarskega konja

Vertikalen pristop k izbranemu problemu zahteva precizno opredelitev vsakega koraka, za nadaljevanje procesa pa je bistve-na pravilnost predhodne stopnje. Prav zahteva po pravilnosti vsake posamezne stopnje miselnega procesa je po de Bonovih bese-dah ena največjih ovir na poti do novih idej. Lateralno mišljenje ne zahteva, da je pravilna vsaka posamezna faza, če je le končni sklep pravilen.

Marconi, eden od utemeljiteljev brezžične telegrafije, se je domislil poslati signal čez Atlantik. Zadostovati bi moral dovolj močan oddajnik in dovolj občutljiv sprejemnik. Bolje podkovani strokovnjaki so se njegovi ideji smejali. Po takrat dostopnih informacijah brezžični signali ne bi sledili zemeljski površini, temveč bi enostavno zbezljali v vesolje. Logika je bila gotovo na
njihovi strani. Marconi je kljub temu vztrajal in na koncu mu je uspelo poslati signal čez ocean. Do takrat namreč še nihče, z njim vred, ni slišal za ionosfero - višjo plast v atmosferi z električnim nabojem, od katere se signali odbijejo nazaj. Če bi se Marconi strogo oklepal vertikalnega mišljenja, bi moral zaradi navidezne nelogičnosti svojo idejo že na začetku ovreči in Nobe-lovo nagrado bi mu speljal kdo drug.

De Bono primerja vertikalni in lateralni miselni proces s hojo po plaži. Po njej lahko hodimo s skrbno uravnoteženimi koraki ali pa se premikamo naglo in se na posamezni skali ustavi-mo le za trenutek, tako da natančno ravnotežje pri vsakem koraku ni več potrebno. Ko pridemo do kake zanimive točke, se moramo ozreti nazaj in določiti najbolj logično (varno) pot. Včasih je pač treba splezati na vrh gore, da bi odkrili najlažjo pot nanjo.

Kadar se lotimo problema z vertikalnim mišljenjem, se zdi na začetku izbrana pot do zaključka najbolj logična, torej edina pravilna. S tem izgubimo motivacijo za iskanje boljše in krajše poti, morebitno napako pa ugotovimo šele, ko je že prepozno. Zato je na začetku boljše usmeriti (beri: investirati) več energije v kroženje okoli problema (iskanje različnih poti), kot riniti v fijakarski maniri naprej.

Vertikalno mišljenje ovira nastanek novih idej tudi s svojim nagnjenjem k natančnemu opredeljevanju. Mnogokrat v želji po miselnem predalčkanju zadušimo potencial nove ideje. Še preden zmore sama doseči lastno obliko, jo vkalupimo. Namesto izvirne ideje dobimo kliše. Klišeji pa le redko vodijo k napredku. Izvir-na ideja je raje zapeljana kot prisiljena.

Če želimo iz ideje iztisniti čim več, ji moramo najprej pustiti, da sama dozori. Moramo si zaupati in biti potrpežljivi do sebe. In ko se ideja v nas razvije, je čas, da jo zapišemo, da prerežemo popkovino. Pri uresničevanju pa spet vključimo klasično logiko kot varnostni ventil med njenim nastankom in izvedbo. Ne glede na naštete pomanjkljivosti vertikalnega mišljenja je le-to pri selekcioniranju idej nujno potrebno, saj bi bila sicer izpeljava vsake nove ideje popolnoma nepraktična.

Četrti princip: naključja so dragocena

Uporaba naključja pri iskanju novih idej zveni nekoliko paradoksalno, kajti že po sami definiciji je naključje nemogoče ustvariti. In prav v tem je njegova vrednost. Veliko naključnih in nenačrtnih dogodkov je pripomoglo k pomembnim odkritjem in izumom.

Pasteurjevo pozornost je pritegnilo naključno vretje ene izmed opazovanih raztopin. Ugotovil je, da je po vretju ostala le določena vrsta vinske kisline. Sistematično se je lotil proučevanja fermentacijskih postopkov in izboljšal postopke predelave vina in piva, ki so še danes v uporabi.
Sam Pasteur je rad priznaval pomen naključja pri svojem delu, vendar je po njegovih besedah odločilna pripravljenost duha naključne dogodke proučevati in jih razvijati naprej v želeni smeri.

Naključja se dogajajo mnogim, toda uspešen posameznik jih zna ceniti, jih pravočasno zazna in jih je sposoben obrniti sebi v prid.

Po de Bonovem prepričanju je naključja možno gojiti oziro-ma spodbujati njihov nastanek. Za to nam ponuja kar nekaj metod:
a/ igra- eden najbolj ustvarjalnih miselnih procesov. Med igro se nam lahko prikažejo nova še neodkrita razmerja med stvarmi, nove ideje se zlahka porajajo in množijo med sabo. Predmetov za igro je mnogo, uporabimo lahko pravzaprav karkoli. Če z znanstvenim eksperimentom prehitevamo dogodke v naravi, potem skušamo z igro spodbuditi naključne dogodke. Komur se zdi igranje sramotno početje, temu lastni predsodki postavljajo ovire do novih idej.
b/ brainstorming- tudi že pri nas uveljavljena metoda vzajemne stimulacije. Skupina ljudi obravnava neki problem in pri tem vsak pove karkoli v zvezi s problemom. Takšna igra asociacij sproži naključno interakcijo idej, do katerih bi se posameznik le s težavo dokopal, če bi se sploh.
c/ namerno izpostavljanje zunanjim vplivom - ko se znajdete v miselnem labirintu, ko se zdijo rešitve zunaj vašega dosega, takrat je čas za premor, za kratek potep po prostorih, ki nimajo neposredno opraviti s problemom. To je lahko bližnja veleblagovnica, park, muzej, igrišče... Spomnite se, kolikokrat se vam je porodila kakšna ideja na povsem nenavadnem mestu. Človek mora biti odprt navzven in pripravljen upoštevati, karkoli pritegne njegovo pozornost. Na videz nepomembni predmeti imajo moč, da spodbujajo duha za nove ideje.
d/ namerno prepletanje miselnih tokov - ljudje imamo navado spra-viti misli v različne predale, tako kot na primer oblačila: srajce v en predal in kravate v drugega. Pri oblačenju ponavadi odpremo en predal in iz njega izberemo recimo srajco, nato ga zapremo in v predalu s kravatami iščemo ustrezno kombinacijo. Kaj kmalu nas začne takšno kombiniranje dolgočasiti in iz predalov jemljemo samo še najljubše kose in jih skušamo nekako uskladiti. Toda če bi odprli oba predala hkrati in stvari premešali, bi odkrili veliko novih kombinacij. Podobno je z miselnimi tokovi - če dopustimo, da se med seboj prepletajo, lahko iz sicer konven-cionalnih dobimo izvirne in uporabne poglede na položaj.

Naštete metode same ne ustvarjajo novih idej, pripravljajo pa prizorišče za naključno in konstruktivno prepletanje misli, iz katerih lahko vznikne kakšna dobra in uporabna ideja.

Lateralno mišljenje je dostopno vsakomur, le dovolj odprti moramo biti. Kot pravi de Bono: Vaš duh naj bo odprt za informa-cije, kot hiša, kjer so vsi dobrodošli, ne samo povabljeni ali zanimivi gostje, vrata naj bodo odprta tudi naključnim popotnikom.