Podjetnik logo
 

Razum brez vrvice

Avtor: Uroš Goričan | Objava: 10.12.1993

Podjetniška ustvarjalnost ni stvar izbrancev, Edvard de Bono zavrača ta mit in ponuja koncept lateralnega mišljenja.



Dva podjetnika v nekem kraju hkrati odpreta svoji trgovini. Prvi gara od jutra do večera in ponoči ne spi, ker razmišlja, kako bi pretental davkarijo, drugi pa ima nenehno nove ideje, kako privabiti kupce in posel mu lepo napreduje, na videz celo brez posebnega truda. Ob vsaki »novotariji« svojega tekmeca se prvi ves zgaran sprašuje: »Zakaj se nisem tega sam domislil?«

To vprašanje odkriva, kako veliko moč ima ideja pri odločanju o uspehu ali neuspehu. Res je varneje slediti preverjenim potem, a tisti, ki je prvi, pobira smetano. Pomembno spoz-nanje, toda kdo se utegne ukvarjati z mišljenjem in poglabljanjem v miselne procese? Ali ni to izguba časa, ki pomeni denar?

Kratkoročno morda, toda na daljši rok ideje ne pomenijo zgolj zapravljanje denarja, nasprotno - z novo idejo lahko odkri-jemo učinkovitejši način delovanja, takšno ali drugačno izboljšavo, kar na koncu pomeni prihranek, denarja seveda. Z novimi idejami lahko privarčujemo kjerkoli, omogočajo pa nam tudi pobiranje dobička na novih, še neodkritih področjih poslovanja. Sliši se dobro, a kako do novih idej? Vsi smo prepričani (ali pa so nas o tem prepričali drugi), da je za to potrebno ogromno časa, vsaj nadpovprečna inteligenca in že prav fanatična vztrajnost, predvsem pa verjamemo, da se nove ideje »zgodijo« zmeraj le drugim.

Edvard de Bono zavrača ta mit o ustvarjalnosti kot podarje-nem privilegiju izbrancev in v zameno ponuja koncept tako imenovanega lateralnega mišljenja, osredotočenega na reševanje proble-mov in rojevanje novih idej. V svoji knjigi UPORABA LATERALNEGA RAZMIŠLJANJA ga ponuja kot spretnost oziroma navado razuma - duha, usmerjeno k praktični uporabi. Potrebna je le zadostna volja do spreminjanja in odprtost duha. Svojega koncepta lateralnega mišljenja ne ponuja kot nove magične formule, temveč zgolj kot drugačno, bolj kreativno uporabo razuma.

Kako speljati rečni tok

Klasičen pristop k ocenjevanju dane situacije temelji na prejšnjih izkušnjah, razumskem pogledu in postopnem napredovanju k rešitvi problema. Takšen način imenuje de Bono vertikalno mišljenje, brez katerega bi bilo vsakodnevno življenje nemogoče. Toda vertikalno mišljenje vztraja na eni in edini logični poti do rešitve in zato zapostavlja druge, morda krajše in boljše poti.

Tako kot se voda spušča po pobočju, zbira v tolmunih in se drži že ustaljenih rečnih tokov, tudi vertikalno mišljenje usmer-ja miselne tokove po najbolj verjetni in logični poti, zato sčasoma postane negibčno in neprilagodljivo. Lateralni način mišljenja pa z ustvarjanjem novih, umetnih pretokov spreminja vodni tok, v upanju, da bo voda tako lažje poiskala nove in boljše smeri svojega toka.

Prav izboljšava danega je po de Bonovih besedah cilj later-alnega mišljenja, zato je le-to uporabno kot dopolnilo oziroma alternativa tam, kjer vertikalno mišljenje odpove. Vertikalno razmišljujoči se odloči za najbolj razumski pogled na situacijo in nato logično napreduje ter jo pazljivo reši. Lateralno razmišljujoči pa skuša odkriti več možnih pristopov oziroma zornih kotov za opazovanje situacije in nato z uporabo logike izhaja iz tega. Takšna je tudi razlika med prvim in drugim pod-jetnikom iz naše zgodbe. Oglejmo si zdaj tri zgodbe, ki nam bodo dale občutek za lateralno mišljenje.

Zgodba o pretkani trgovčevi hčeri (kako se rešujejo problemi)

V (dobrih?) starih časih, ko je dolžnikom za neplačane dolgove še grozila ječa, je neki londonski trgovec kar krepko zabredel v dolgove. Posojilodajalcu (ta je bil seveda bogat, star in grd) je bila na moč všeč mlada in lepa trgovčeva hči, zato je predlagal kupčijo - v prazno mošnjo bo dal en bel in en črn kamenček, dekle pa mora enega izvleči. Če bo ta črn, bo morala postati njegova žena in očetovi dolgovi bodo odpisani, če pa izvleče belega, bo lahko ostala pri očetu, njegovi dolgovi pa bodo spet odpisani. Toda izbire ne sme zavrniti; v tem primeru bodo očeta vrgli v ječo, sama pa bo obsojena na lakoto. Čeprav nerad, je oče moral privoliti.

Ko so se tako vsi trije sprehajali po trgovčevem vrtu, se je starec sklonil, pobral dva kamenčka s poti in ju dal v mošnjo. Ostro oko dekleta je opazilo, da sta v mošnjo romala dva črna kamenčka. Starec jo je očitno z zvijačo hotel prisiliti v zakon.

Kaj bi storili, če bi se znašli v dekletovi koži? Logično (verti-kalno) mišljenje nam ponuja tri možne rešitve problema:
a. dekle naj zavrne izbiro
b. dekle naj razkrinka starčevo podlo nakano
c. dekle naj se žrtvuje za očeta in izvleče črn kamenček

Vse tri rešitve so logične, a žal dekletu nič kaj v pomoč. In kako se je problema lotila trgovčeva hči? Iz mošnje je izvlek-la kamenček in ga, ne da bi ga pogledala, spustila na tla med ostale kamenčke. Opravičila se je za svojo nerodnost in hitro predlagala, naj pogledajo, kateri kamenček je ostal v mošnji. Ker je bil ta seveda črn, sledi logičen sklep, da je dekle pač moralo izvleči belega. Trgovcu je bil tako dolg odpisan, hči je ostala prosta, starcu pa je ostal dolg nos.

Lahko bi rekli, da se je dekletova pretkanost zelo dobro kosala z njeno lepoto, toda »zvijača« ji je uspela z uporabo (zavedno ali nezavedno) lateralnega mišljenja.

Vertikalno mišljenje se namreč osredotoči na izvlečeni kamenček, ki je v vsakem primeru črn - usoda očeta in hčere se zdi tako zapečatena, lateralno mišljenje pa zorni kot prestavi na kamenček, ki ostane. Ta je v vsakem primeru črn, torej je moral biti izvlečen kamenček bel; starec pač ni mogel razkriti lastne prevare.

Kolumbovo jajce (odkrivanje novih možnosti)

Ko se je Kolumb vrnil iz Amerike, so se prijatelji norčevali iz njega, češ, saj je samo plul proti zahodu in slučajno prišel v Ameriko. Kako naj jim odgovori, je razmišljal Kolumb. Dejal jim je, naj postavijo jajce na konico. Nikomur ni uspelo. Nato je jajce vzel Kolumb, ga rahlo udaril po konici, da se je udrla in postavil jajce, da je stalo navpično. Prijatelji so protestirali, zakaj jih ni v naprej opozoril, da lahko jajce tudi poškodujejo. Kolumbovi prijatelji so torej stališče vertikalnega mišljenja (»jajce mora ostati celo«) vzeli kot dano, Kolumb ga je pa prekršil. Toda tudi glede Amerike Kolumb ni naredil ničesar drugega: vertikalno mišljenje je trdilo, da se na zahod ne da ali nima smisla pluti, Kolumb pa je trdil, da je mogoče tudi s plovbo na zahod nekam priti.

Einstein in relativnostna teorija (primer rojevanja novih idej)

Preden je Einstein razvil svojo relativnostno teorijo, v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem ni zbiral novih informacij in ni opravil niti enega poskusa. Torej je v bistvu le z drugega zorne-ga kota proučil že obstoječe informacije, kar je eden izmed principov delovanja lateralnega mišljenja. Poskuse, ki so njegovo teorijo potrdili, je izvedel šele pozneje. Einsteinove teorije so na začetku le minimalno izboljšale tedaj veljavne, v newtonovski okvir vklenjene teorije, a te manjše »izboljšave« so kasneje privedle do odkritja atomske energije.

Lateralno mišljenje ni stvar razodetja, temveč zavedanja in uporabe. Prihodnjič bomo spoznali štiri principe lateralnega mišljenja in raziskali, kako nam bodo pomagali pri iskanju novih idej.

KOMENTARJI

Če želite svoje mnenje o tem članku deliti z drugimi bralci vas vabimo, da svoje mnenje vpišete spodaj. Komentarjev ne cenzuriramo, samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h kriminalnim dejanjem ipd. Za mnenja ne odgovarjamo.

 

 

Ime
Naslov *
Vsebina *

Prosimo seštejte dvanajst in šest * 
Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *