Recept za uspeh: hitri jezik z dodatkom vina

Avtor: Vlado Kadunec | Objava: 07.11.2011

Čeprav je bil že uspešen v svojem poslu grosista vina s 60 milijoni dolarjev letnega prometa, je do leta 2006 le malo ljudi slišalo za fanta iz predmestja New Yorka z za izgovorjavo nekoliko zapletenim imenom.


Da bi se seznanil z vsem, kar soustvarja okus vina, je žvečil peclje in koreninice različnih vrst sadja in zelenjave, po ustih valjal travo, zemljo, različne vrste kamenja, tobaka in lesa ...

Potem si je kupil videokamero za sto dolarjev, se sproščeno namestil za mizo v svoji pisarni in se YouTube občinstvu po vsem svetu zadrl v obraz: »Živjo! Jaz sem Gary Vay - ner - chuk,« je zlogoval svoj priimek. »Vaš gostitelj v oddaji Wine Library, Vinska knjižnica!« Njegovo govorjenje z nekoliko počenim glasom, med katerim sunkovito maha z rokami, se nemirno premika po stolu in se pogosto primerno vsebini svojih besed še zgovorno spači, je hitro, evforično in vedno nabito s strastjo. Večkrat osupljivo drzno, pa včasih tudi že malce preveč začinjeno z nesramnostjo.
 
A ves ta plaz govoranc je izzvenel simpatično. O vinu, ki ga je preizkušal in ocenjeval, je lahko spregovoril tudi s kancem ironije, morda celo odkritega zaničevanja. Če je naletel na slabo kapljico, jo je brez zadržkov in z zgovorno grimaso glasno prežvrkljal po ustih in izpljunil čez mizo, v čebriček, ali pa kar gledalcem v kamero. Če je v usta dobil odličnost, je navdušeno zaplesal indijanski bojni ples.
 
Njegovo razmišljanje o vinu, njegove besede, ki so mu iz ust vrele kot močan curek iz soda, so bile vedno nabite z močno energijo, ki je ljubitelje vina in naključne gledalce nezadržno pritegnila. Fant je očitno dobro poznal zadevo, o kateri je govoril. Pojasnjeval je, kako na kakovost in okus delujejo zemlja, sonce, voda in veter. Kako se vino stara in kako vrste lesa sodov vplivajo na razvoj njegovega zorenja. Razbijal je mite o črnem in belem vinu in svetoval, kako kupiti vino, kako ga prelivati, kako shraniti, kako si privzgojiti okus za različne vrste.
 
Skorajda preziral je vina uglednih, uveljavljenih znamk, ki so prek vsevednih sommelierev ošabno zagovarjali priznane okuse in vinske znamke. »Tu smo zato, da razširimo svoje znanje o vinu. Da prisluhnemo svojemu okusu. Da ga vzgojimo. Zakaj bi vse življenje pili le pet vrst svojega priljubljenega vina? Pravzaprav, kako je neko vino lahko vaše najljubše, če ste ga poskusili vsega skupaj v življenju le deset 'najboljših' vrst? Okušajte tudi manj znana vina manj znanih proizvajalcev. Boste videli, navdušeni boste, koliko dobrih vinarjev je okoli nas,« jim je zabrusil z zaslona.

Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"