|
|
||
Sindrom Henryja FordaPodjetniki, ki predolgo vztrajajo v svojem podjetju, ne koristijo ne podjetju ne svojemu nasledniku.
Vztrajnost je lepa lastnost, a le dokler z njo ne škodimo drugim. Tipičen primer so ustanovitelji družinskih podjetij, ki tudi po upokojitvi vztrajajo v svojem podjetju, gledajo pod roke otroku, ki so mu predali podjetje, in mu ne pustijo, da podjetje vodi zares samostojno. Posledice takega ravnanja so lahko hude, trdi dr. Jaka Vadnjal z GEA Collegea, Visoke šole za podjetništvo, verjetno najboljši poznavalec problematike družinskih podjetij pri nas.
Je nasledstvo največji problem oziroma izziv, s katerim se srečujejo družinska podjetja?
Je, definitivno je to največji problem. Ali če rečem drugače, pri nasledstvu se problemi šele pokažejo. Do trenutka, ko se začne pripravljati nasledstvo, se težave v družinskih podjetjih običajno pometajo pod preprogo. Če gre podjetju dobro, potem življenje in delo tečeta po inerciji, vsak opravlja svoje naloge. Pri nasledstvu je običajen problem, da naslednik ne ve, kako dolgo bo moral čakati. Pogosto njegovi vrstniki v službah napredujejo, on pa čaka in čaka, ker se ustanovitelj ne odloči, da bi iz podjetja odšel. Navadno se ustanovitelji upokojijo, dejansko pa še naprej vodijo podjetje. Vse prepogosto se tranzicija zgodi nenadno, ko ustanovitelj zboli ali umre. Takrat se pokaže, da nasledniki niso usposobljeni za vodenje podjetja. Dodaten problem je, da nasledniku tudi okolje ni naklonjeno, to velja za zaposlene in poslovne partnerje.
Nadaljevanje branja članka je dostopno samo naročnikom revije Obrtnik podjetnik! Naročite se na revijo. |
|