Slovenci smo »ziheraši«

Od oktobra dalje je dr. Brane Semolič dekan visoke šole za podjetništvo v okviru GEA Collegea, predava na strojni fakulteti v Mariboru, aktivno sodeluje v orodjarskem grozdu, je predsednik Mednarodnega združenja za projektni menedžment(IPMA), podpredsednik Mednarodnega sveta za stroškovno inženirstvo (ICEC) ... Povod za pogovor je bila njegova nova dekanska dolžnost, hkrati pa je GEA College praznoval svoj 15. »rojstni dan«.      

Če naštejem vaše številne funkcije, bom najverjetneje kakšno izpustila. Ste deloholik?

Ne da bi bil deloholik, sem pa take vrste človek, da si nakopljem delo, kamorkoli pridem. Povsod vidim izzive in priložnosti.  

Vam je bil izziv tudi vodenje orodjarskega grozda?

Vsekakor. Poglejte, orodjarstvo je lep zgled dejavnosti z visoko dodano vrednostjo. Materialnih stroškov je največ od trideset do štirideset odstotkov, vse drugo je znanje, in teh virov imamo v Sloveniji veliko, le izkoristiti jih moramo. Imamo vse možnosti, da postanemo enakopraven partner pri razvijanju najzahtevnejših industrijskih izdelkov v Evropski uniji. Vesel sem, da na je uspelo povezati zasebna podjetja, še zlasti ker smo Slovenci znani po tem, da raje tekmujemo med seboj, kot da bi sodelovali.

Na katere dosežke orodjarskega grozda ste najbolj ponosni?

Če me že vprašate, na kaj sem najbolj ponosen, naj povem, da smo svari pripeljali tako daleč, da je grozd prepoznaven vse do Detroita. Lanska predstavitev v ZDA je bila zelo uspešna in odziv avtomobilske industrije nam kaže, da smo na pravi poti. Seveda pa bi se dalo narediti še več.  

Kaj je tisto še več?

Veste, vsako stvar se da narediti še bolje. Vem, da to pri ljudeh vzbuja nelagodje. Tako se odzovejo že študenti na fakulteti, ko jim rečem, da se da vsak še tako izpopolnjen izdelek narediti še bolje. Slovenska podjetja premalo zaupajo vase in v svoje zanje, poleg tega smo nezaupljivi do novosti. Nismo dovolj samozavestni in si ne upamo tvegati. Dokler se pogovarjamo, gre, ko pa treba stopiti v vodo, se skupina zainteresiranih močno zoži.  

Kje je razlog za to pomanjkanje samozavesti?

Menim, da so razlogi predvsem v slovenski kulturi, ki ni preveč naklonjena tveganju, kar lahko vidimo v svojem vsakdanjem življenju na vseh področjih in ravneh našega delovanja. Vsekakor pa je temu pripomogel tudi sistem izobraževanja – od vrtca naprej, ki bi moral bolj temeljiti na metodah interdisciplinarnega reševanja praktičnih problemov. Pri tem pa spodbujati inovativnost, skupinski način reševanja problemov ter razvijanja podjetništva in razvojne kulture ...  

Je Slovenija spodbudno okolje za razvoj podjetništva?

To je provokativno vprašanje. Kaj naj rečem? Okolje je pač takšno, kot je, zakonodaja se zelo hitro spreminja in zahteva svoje ne glede na velikost podjetja. To je segment, ki je v vsaki državi tako ali drugače prisoten. Druga stvar pa je, koliko okolje podpira podjetniško pobudo, koliko je inkubatorjev, kjer spodbujajo mlade in vse druge z idejami in znanjem. Glede tega ne morem biti preveč zadovoljen. Poleg tega je še ena stvar, ki, vsaj tako se zdi meni, močno ovira razvoj podjetništva. Slovenci smo bolj ziheraši. Osnova v podjetništvu pa je, da ste se pripravljeni soočiti s tveganjem, kajti bolj kot je stvar nova, večja je stopnja tveganja.  

Kje vidite perspektive slovenskega podjetništva?

Treba bo pripeljati več dodane vrednosti. Ali se bomo šli podjetništvo tako, da bomo imeli zgolj vulkanizerstvo, pa nimam nič proti temu, ali pa se lotili področja visoke tehnologije, ki ima večjo dodano vrednost. Gre predvsem za to, da imamo veliko izobraženih ljudi in da je v znanstvenoraziskovalni sferi ogromno kadrov z znanjem, ki se ga bomo morali naučiti tržiti.  

Na začetku najinega pogovora ste omenili, da se novih projektov lotevate iz preprostega razloga – pomenijo vam izziv. Kakšne priložnosti vidite kot dekan Visoke šole za podjetništvo?

Tudi to je bil neke vrste izziv, ki sem ga sprejel predvsem zato, da bi videl, kaj vse se da narediti v okolju, kjer za izobraževalno ustanovo stoji zasebna lastnina, in ker se mi je zdelo, da se da določene stvari narediti hitreje kot v javnih izobraževalnih ustanovah. Veste, zame je dekanat neke vrste podjetniški izziv in na izobraževalno ustanovo gledam kot na podjetje.  

In katere so tiste stvari, za katere mislite, da se jih da narediti hitreje pri vas kot v javnih izobraževalnih ustanovah?

Če pogledamo, potrebujemo v podjetjih tri vrste strokovnjakov: tehnične in poslovne specialiste, potem pa potrebujemo   skupino ljudi, ki mora imeti posluh tako za tehniko kot za poslovne stvari. Tukaj se v praksi velikokrat zalomi. Imamo zelo dobre inženirje, ki pa nimajo posluha za poslovne zadeve, in tega se tudi ljudje zavedajo, saj vidijo, da samo z inženirskimi znanji vsega ne morejo rešiti. Velikokrat beremo in tarnamo okoli dodane vrednosti. Če ne bomo v tehnični kader vložili več podjetniškega znanja, je zastonj govoriti o hitrem povečanju dodane vrednosti. Če pa izhajamo samo iz podjetništva zaradi podjetništva, hitro ostanemo v obsegu enostavnih izdelkov.  

Zakaj se reševanja tega problema niste lotili znotraj mreže obstoječe univerze, navsezadnje na mariborski strojni fakulteti že vrsto let predavate poslovne predmete? Je razlog vaša neučakanost?

Ne bi rekel, da je to stvar neučakanosti, bolj gre za organizacijsko kulturo na fakultetah. Tehnične fakultete imajo izvrstne strokovnjake in na njih prevladuje tehniška kultura. Še vedno se znanja delijo na strokovna in druga, tako da poslovna znanja še veno nimajo prave veljave. Nočem biti preveč kritičen, saj obstajajo ljudje, ki so, tako kot moj bivši šef, spremembam naklonjeni. Velike sisteme je težko na hitro prestrukturirati, medtem ko je majhno okolje, ki izhaja iz zasebne lastnine, prav zaradi majhnosti prilagodljivejše in je določene stvari moč hitreje izpeljati. Globoko sem prepričan, da se izobraževanje srečuje z istim problemom kot kakršnakoli druga gospodarska dejavnost – z globalizacijo. Če gledamo sodoben pretok kapitala, znanja in dela, to pomeni, da vam lahko jutri nekdo pred nosom postavi svojo univerzo. Morda so v tem trenutku še kakšne ovire, a če pogledamo, kako se stvari gibljejo, je to samo še vprašanje časa.  

Menda je vaša šola že zdaj kapitalsko povezana s tujimi partnerji? Zakaj je takšno povezovanje potrebno?

Ne, zaenkrat ne, se pa o tem pogovarjamo. Glede strategij delamo na specializacijah in graditvi mednarodne mreže. Naša vizija je postati vodilna šola na področju podjetništva v srednji jugovzhodni Evropi, da pa bomo to lahko postali, moramo v Ljubljano pripeljati vrhunsko znanje in storitve. Ne govorim o tem, da ga nimamo, toda tukaj pridemo do istega fenomena kot v podjetjih. Potrebna sta specializacija in outsourcing. Dobri smo lahko na enem področju, za drugo pa moramo vzpostaviti ustrezno mrežo. V GEA Collegeu smo se pač odločili, da bomo delovali v mednarodnem tržnem prostoru, zato je nujno, da se povežemo s tujimi partnerji – in sicer v različnih oblikah poslovnega sodelovanja.  

Ste lahko malce konkretnejši glede področij, ki jih boste pokrili s tujimi strokovnjaki?

Dogovori tečejo, več bi bilo prezgodaj reči. Lahko pa povem, da gre za z ljudmi, ki sodijo prav v svetovni vrh v naši specializaciji. Gre predvsem za področja, kjer imamo premalo lastnih mednarodno uveljavljenih strokovnjakov, ali področja, kjer bodo tuji strokovnjaki prinesli v naše izobraževalne programe potrebne praktične izkušnje, s področja gospodarskih dejavnosti, ki jih pri nas ni ali so slabo razvita. V GEA Collegeu si prizadevamo dati študentom teoretična znanja, ki jih predavatelji podprejo z ustreznimi praktičnimi zgledi in s temi povezanimi lastnimi izkušnjami.  

Razmišljate tudi o tem, da bi ob sodelovanju domačih in tujih strokovnjakov ponudili ne le izobraževanja, temveč tudi določene oblike svetovanja – s tem mislim predvsem na svetovanje podjetjem?

Vsekakor. Različne oblike programov izobraževanja in funkcionalnega usposabljanja za podporo koncepta vseživljenskega učenja bomo dopolnili tudi z ustrezno ponudbo svetovalnih storitev za podjetja ter programov usposabljanj za znanega naročnika, kar do neke mere počnemo že zdaj.  

Vaša šola je bila prva v Sloveniji, in kar nekaj časa tudi edina, ki je ponudila posebna podjetniška znanja. V zadnjem času pa so se pojavile šole, ki ponujajo podobne vsebine. V čem se razlikuje od drugih oziroma zakaj bi se nekdo, ki išče podjetniška znanja, odločil za vas?

Od drugih se razlikujemo po tem, da pri nas izvajamo celovite programe podjetništva, drugje pa je to le eden od predmetov. Poleg tega smo po programu, ki ga razvijamo in ga bomo razvijali tudi v nadaljnje, tudi mednarodno prepoznavni. Usmerjeni smo k potrebam malih in srednje velikih podjetij in internemu podjetništvu. Trenutno razvijamo tudi nov podiplomski program, morda celo nekoliko revolucionarno novost. Gre za prvi evropski mednarodni podiplomski izobraževalni program s področja projektnega managementa - European Master of Project Management, ki bo skladen z zahtevami bolonjske deklaracije. V ta namen je vzpostavljen konzorcij, ki ga sestavljajo šest evropskih univerz in GEA College. Omenjene univerze so iz Francije, Norveške, Nemčije in Španije. Ta program naj bi stekel v študijskem letu 2006/07. Študij bo potekal v angleškem jeziku in je namenjen vsem, ki bi želeli delati v mednarodnem okolju.