SLOVENSKI STRAH PRED NOVIM IN DRUGAČNIM

Avtor: Renato Vindiš | Objava: 12.08.2005

Inovativnost je pri nas le navidezna vrednosta. V resnici nas obvladujejo ustaljeni miselni vzorci, ki so tako značilni za našo podalpsko deželo, in ki nam preprečujejo, da bi uspeli.



Naj tokrat o trendih spregovorim bolj splošno. Če bi širšo in strokovno javnost v Sloveniji vprašali, kako izboljšati gospodarski položaj Slovenije, bi se inovativnost podjetij gotovo znašla zelo visoko na lestvici odgovorov. Takšno stališče bi bilo tudi upravičeno, saj je danes sposobnost podjetja, da angažira in izkorišča svoja neopredmetena sredstva, torej inovacije in znanje, postala pomembnejša od naložb in upravljanja z materialnimi, opredmetenimi sredstvi. Pohvalno je torej, da lizbonska strategija tako zelo odmeva v našem prostoru. Sprašujemo pa se, zakaj gre v Sloveniji življenje svojo pot, čeprav je splošno zavedanje o tem veliko. Zelo verjeten odgovor na to vprašanje najdemo v odnosu dveh dejavnikov, ki se pri nas očitno ne marata: značilnosti okolja in inovacij

1. STRAH PRED DRUGAČNIM 

Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

Marsikdo bi na podlagi vsesplošne naklonjenosti inovacijam dejal, da je okolje do inovacij pri nas prijazno. Vedeti pa moramo, da zaviranje inovacij največkrat ni javno izraženo. Je stvar preprostih nevidnih dejavnikov - zadovoljstva s položajem status quo ter drugih skupnih in globoko zasidranih stališč, norm in vrednot, standardov in podobno, ki so sovražniki inovacij in dušijo inovativno razmišljanje. Do določene mere na splošno velja: močnejša ko je kultura (nacionalna, institucionalna, generacijska ali druga), manj je verjetno, da bo razmišljanje inovativno. 

Sicer je močna kultura nekaj, kar smo težko pridobili v svoji zgodovini, in prav je, da smo nanjo ponosni in jo negujemo, po potrebi tudi branimo. Naš problem se pa kaže v tem, da jo branimo, tudi kadar ni ogrožena. Največjega svetovnega trgovca na drobno s konfekcijo H&M smo medijsko linčali, ker je po svoji ustaljeni praksi prva dva tedna, v Mariboru in Ljubljani, uvajal prodajalni z izkušenim osebjem iz tujine. Ker so se nekateri naši potrošniki zbali, da bo nekdo našo deželo naredil avstrijsko, so proti tujcem nastopili tako agresivno, da so mnoga dekleta iz sosednje Avstrije spravili v jok. Pri tem pa je zgovorno dejstvo, o katerem mediji niso pisali: H&M je na isti način lani vzpostavil po vsem svetu več kot sto prodajaln, in nikjer, razen pri nas, ni naletel na podobne težave. 

Samo poglejmo kakšen gospodarski naboj nosijo mesta, kot je denimo New York, za katera so značilne heterogene kulture. Te dihajo inovacije skozi vrline ljudi, ki na isto stvar gledajo z različnih zornih kotov. Pri nas se pač ne moramo pohvaliti s strpnostjo do drugačnosti. Pa ne le do tujcev in marginalnih družbenih skupin, pač pa tudi do vsega, o čemer imamo drugačno mnenje. Dopuščati inovativnost pri nas, resnici na ljubo, največkrat ne pomeni to, kar starši pričakujejo od svojih otrok, direktorji od svojih podjetij in politiki od svoje države. Inovacije so nam prej trn v peti, ker jih v ozkem horizontu pogledov niti ne znamo prepoznati. Vsaka družba, ki se za vsako ceno oklepa ustaljenih vzorcev, si prizadeva vzpostaviti nespremenljivo harmonijo in homogenost, bo s težavo premogla nekonvencionalno razmišljanje.   

2. STRAH PRED TVEGANJEM   

Lastnosti našega okolja, ki zavirajo inovativnost, nadalje, se kažejo tudi v nezdravem odnosu do tveganja. To je eden zelo motečih dejavnikov na poti do inovacij, saj inovirati vselej še kako pomeni tudi tvegati. Namesto da bi okolje spodbujalo tveganje, stigmatizira ljudi, ki so poskusili, pa so bili neuspešni. Tveganje enostavno moramo spodbujati. Samo ozremo se okrog sebe in že lahko prepoznamo zasmehovanje in privoščljivost. Porazu, ki je v osnovi finančne narave, dodatno breme naloži še okolje, ki se ponavadi neuspeha celo bolj razveseli kot uspeha. V takem okolju tveganje za podjetnika ni logično - predvsem je precej pogumno. 

3. STRAH PRED SODELOVANJEM IN IZMENJAVO IDEJ
 

Ključna problema pri nas sta tudi strah pred sodelovanjem in strah glede sprejemanja novega znanja (kar je v resnici spet samo oblika strahu pred sodelovanjem).  

Slovenska podjetja sodelovanje očitno zanima le, ko ga finančno podpre država. Pa še takrat podjetja ugotavljajo, da ponavadi ne pride do potrebne odprtosti, ko gre za izmenjavo idej. Sploh se podjetniki obnašajo do konkurence dokaj nenavadno oziroma omalovažujoče. Preden kdo označi svojega konkurenta za nekompetentnega, kar neredko slišimo, naj se spomni, da je lahko takšen razsodnik le trg. Mnogi inženirski izumi v preteklosti so nastali kot rezultat dela ljudi, ki po poklicu sploh niso bili inženirji. Enostavno zato, ker je gledanje na problem iz prave perspektive pomembnejše, kot sam IQ. Odprimo se torej za vse ideje! 

Kakšno vlogo lahko pri tem lahko odigrajo akademske ustanove? Izobraževalni sistem ima verjetno največjo vlogo pri ustvarjanju inovativne družbe. Toda kaj pomeni v luči našega argumenta ugotovitev, da akademske ustanove »globino«. Roko na srce, rekel bi, da smo v preteklosti prodirali v tiste globine, kjer ni bilo znanj, ki bi v celoti pomenila gonilo gospodarske dejavnosti. Kako bi si sicer razlagali ustvarjeno množico poklicnih profilov, ki jih gospodarstvo ne more zaposliti, ali pa jih ne potrebuje v takem obsegu. Po drugi strani pa imamo pomanjkanje v inženirski stroki, informatiki ... Podcenjevati pa ne gre niti sistema vzgoje že v zgodnjem otroškem obdobju, saj ima ta pomemben vpliv na razvoj kreativnih zmožnosti človeka. Tudi tukaj se bo treba upreti skušnjavi dela po ustaljenih didaktičnih vzorcih in razviti modele, ki bodo iz otrok izvabljali ustvarjalnost.

Pri odpiranju nove trgovine H&M v ljubljanskem BTC-ju se je pokazal naš strah pred drugačnim in tujim.
Poleg številnih drugih stvari lahko pristojnim v državi zamerimo to, da inovacije pri nas niso predkonkurenčni fenomen, kot recimo na Japonskem že v zgodnjih osemdesetih. (Gre za koncept sodelovanja sicer med seboj konkurenčnih podjetij in institucij v fazah inoviranja pred nastopom na trgu.) Tam sta družba in gospodarstvo na podlagi državne pobude začela široko uporabljati izboljšave in iz njih izhajajoče koristi. V primerjavi z drugimi gospodarstvi jim je uspelo za to takrat spodbuditi veliko večje množice k ustvarjanju kot drugod po svetu, predvsem pa so bili uspešni pri usmerjanju svojih prizadevanj na točno določena področja robotike, umetne inteligence in proizvodnje polprevodnikov. Torej se jim je uspelo usmeriti. Pri nas bi bilo koristno, če bi kdo razčlenil prednostna področja iz gospodarskih strategij na podpodročja, saj bi se še sami snovalci verjetno čudili opredeljenemu obsegu.  

Model Japonske danes ni nikakršna posebnost več. Ko se v svetu vsakodnevno rojeva toliko novosti, se je pač treba usmeriti. Brazilija je z vlaganjem v proizvodnjo biodizla postala največja proizvajalka zelenega goriva v času, ko razmere s fosilnimi gorivi svet dobesedno silijo k temu, da razmišlja o alternativah. Nizozemska sodi, da bi bil lahko njihov naslednji izvozni produkt upravljanje z vodnimi viri. V Južni Afriki so se usmerili na razvoj računalniških programov za interakcijo človeškega govora z računalniki. Nemčija razvija napredne tehnološke rešitve za avtomobilsko industrijo v času, ko se predvideva, da bodo kmalu 40 % vrednosti avtomobilov prispevale tehnološko zahtevnejše elektronske komponente. Četudi ima Čile v primerjavi z razvitimi državami 10- do 20-krat nižji proračun za raziskave, jim uspeva razvijati zelo napredne biotehnološke rešitve za rudarstvo, ribolov in sadjarstvo.    

4.STRAH PRED DOLOČANJEM CILJEV 

Podobnih zgledov bi lahko našteli še veliko. Medtem ko se velike države usmerjajo, mi torej ostajamo širokopotezni. Ali ne bi bilo lažje opredeliti nekaj specializiranih dejavnosti ter razvojni denar usmeriti na ta, točno določena, perspektivna področja, ter s tem omogočiti bolj usmerjen in zato intenzivnejši razvoj? Mar ne bi bilo pametneje kot tarnati, da v Slovenijo ni tujega kapitala, za tuje vlagatelje določiti ekonomske cone za te dejavnosti; s pogoji, ki bi se jim tuji vlagatelji s težavo uprli ... 

In nazadnje: vsekakor je za celotno družbo pretirano reči, da bo hitro propadla, če ne bo izkoriščala inovativnih sposobnosti svojih prebivalcev, lahko pa trdimo, da bo v svojem delovanju manj uspešna kot družba, ki te sposobnosti izkorišča. Dejstvo je, da smo brez inovacij obsojeni na dolgočasje, in lahko bi rekli, da nazadujemo. Ker inovacije in ideje izvirajo iz znanja, si torej v bodoče obetajmo dober izobraževalni sistem, predvsem pa drugačen odnos v okolju, ki bo usmerjen v sodelovanje in bo izkoreninil ustaljene miselne vzorce, ki so tako značilni za našo podalpsko deželo.   


Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"