Tako blizu in tako različni

V času tranzicije so bila podjetja zamejskih Slovencev v sosednji Italiji zaradi domačih privatizacijskih tajkunov velikokrat po nepotrebnem prikazana v slabi luči. Za nameček slovenski mediji o njih niso objavljali celovitih zgodb, marveč večinoma le namigovanja in trače. Napako tokrat popravljamo in sprašujemo po pogledu in komentarju od zunaj. Tržačan Boris Milič je lastnik in predsednik družinskega podjetja Mi.fin, ki se že od leta 1990 ukvarja s finančnim posredovanjem in svetovanjem tudi za slovenska in italijanska podjetja, ki se širijo proti zahodu ali vzhodu. 

Zakaj je Slovenija za Italijane zanimiva?

»Predvsem zaradi dobrih malo zadolženih podjetij, ki imajo dobre trge in niso več močno povezana z nekdanjo Jugoslavijo. Ta podjetja so zanimiva za prevzeme. Govorim vsaj o polovici prvih petnajstih podjetij, ki kotirajo na ljubljanski borzi,« ocenjuje Milič. Negativna plat pa je majhnost slovenskega trga. In kaj pravijo tuji podjetniki, ki bi sicer vlagali v slovensko gospodarstvo? »Bojijo se miselnosti, ki je še zdaj preveč socialistično usmerjena in ki poudarja, da mora imeti sociala še vedno prvenstveno vlogo. Liberalno tržno gospodarstvo pa sociale ne postavlja v ospredje, čeprav tudi na zahodu veliko pozornosti posvečajo dialogu med socialnimi partnerji,« dodaja Boris Milič.  

Boris Milič tudi ugotavlja, da se slovenski podjetniki bojijo povezav v večje tuje multinacionalke, ker menijo, da bodo s tem izgubili svoj primat v njih. Zato kljub padcu berlinskega zidu stare in nove članice Evropske zveze gospodarsko niso na enaki osnovi, še manj pa na enaki miselni valovni dolžini. Slovenci se vsakega tujega podjetnika bojijo in menijo, da bo več odnesel kot prinesel. Po drugi strani pa imajo Italijani Slovenijo še vedno za državo, kjer naj bi nekaj osvojili, in jo gledajo preveč zviška.  

Kljub temu pa so bili do zdaj tudi Italijani precej zadržani do Slovenije. Pri nas je bilo v letih tranzicije, z izjemo nakupa Banke Koper, razmeroma malo italijanskih naložb. »Res je, Italijani so svojevrsten fenomen,« poudarja Milič. Ko odhajajo po svetu, se naši zahodni sosedi odločajo bolj za naključne ad hoc posle kakor za dolgoročne strateške naložbe, da bi torej napravili velik posel in veliko zaslužili z razmeroma majhno naložbo. »Srednje velika italijanska podjetja so v glavnem družinska podjetja, ki ne kotirajo na borzi, njihov srednji menedžment pa je razmeroma slab in ima slabo slabo znanje tujih jezikov,« je prepričan Boris Milič.   

Kaj pa posli, ki jih Mi.fin posreduje za slovenska podjetja v Italiji? Lastnik podjetja pojasnjuje: »Gre za primere, ko postaja slovenski trg kapitala za slovenska finančna podjetja premajhen. Z davčnega vidika ima ta izvoz kapitala za slovenska podjetja pozitivne učinke. Nekatera slovenska podjetja so namreč že tako velika, da se že zanimajo za nakup prej omenjenih italijanskih družinskih podjetij,« pojasnjuje Milič.