Ustvarjalnost za poslovni uspeh

Avtor: Jože Vilfan | Objava: 10.09.2003

Edward de Bono je največja svetovna avtoriteta za ustvarjalno mišljenje. Odkriva, kako naj iščemo nove ideje.



Krepak možakar poznih 60. let. Samo rahlo sivi lasje. Izrazite črne, prodorne oči. Edward de Bono. Doma na Malti, sicer znan po vsem svetu. Največja avtoriteta za mišljenje, zlasti ustvarjalno mišljenje.

Oče pojma »lateralno mišljenje« in vrste metod, s katero lahko vsakdo postane ustvarjalen v svojem razmišljanju. Zvezda, ki jo vabijo največja svetovna podjetja, da vodilnim in zaposlenim prižge iskrice. Pa ne samo podjetja, tudi politiki in športniki. Kajti vsi potrebujemo metode ustvarjalnega mišljenja, pravi de Bono, kajti človeški možgani so narejeni zato, da niso ustvarjalni, da se najbolje znajdejo v znanih položajih. Če bi morali možgani vsakič sproti iskati najboljšo rešitev, potem človeštvo ne bi preživelo. Utemeljuje: »Zjutraj ste vstali in se morate obleči. Na postelji leži 11 kosov obleke. V katerem vrstnem redu jih boste nadeli? Ali veste, da je možnih več kot 39 milijonov kombinacij oziroma vrstnih redov? Če bi samo 1 minuto preizkušali vsako kombinacijo, potem bi potrebovali 76 let, da se oblečemo. Torej moramo biti hvaležni, da možgani delujejo na osnovi ustaljenih vzorcev ...«  
 
Tehnike ustvarjalnega mišljenja
 
Nadaljevanje članka je vidno samo naročnikom.

 
De Bono meni, da je spoznavanje s tehnikami ustvarjalnega mišljenja izziv za današnji čas, ki mora najti nove rešitve na številnih področjih. Nekaj vlad na svetu mu je uspelo prepričali, da so vpeljali pouk ustvarjalnega mišljenja že v osnovne šole. Napoveduje, da ga bodo vpeljali tudi Kitajci – v 400 milijonov šol. In svari, da bi se morali vsi drugi zamisliti nad tem, kajti Kitajska bila je dolga stoletja najnaprednejša civilizacija, in zdaj, ko bodo vsi Kitajci začeli boljše misliti ... 

De Bono vodi delo več institutov na svetu, ki nosijo njegovo ime. Njegov brat Peter iz Amerike upravlja svetovalno mrežo 1200 svetovalcev. Prek interneta se je mogoče vpisati v dopisno šolo ustvarjalnega mišljenja. Na tej internetni strani lahko preberemo izjave tistih, ki so končali ta šestmesečni tečaj, in pravijo, da jim je tečaj koristil precej več kot večletni študij.
»Toda, mar ni ironično,« nadaljuje de Bono, »da kljub spoznanju, kako dragoceno je ustvarjalno mišljenje in kako pomembno je, nobena vlada nima na primer ministra za mišljenje ali za ustvarjalnost in na nobeni univerzi ni katedre za ustvarjalno mišljenje. Oziroma, ena ga ima. Ampak samo ena. Pred nekaj meseci me je univerza v Pretoriji iz Južne Afrike nastavila za prvega profesorja za ustvarjalno mišljenje na svetu.« 


Edward de Bono je napisal 51 knjig. Zadnja je izšla pred nekaj meseci in v njej zagovarja misel, da je treba ustanoviti svetovni forum za nove ideje, ki bo poiskal nove, izvirne rešitve za vlade, gospodarstvo in druge človeške dejavnosti. Knjige. Pravo izhodišče za pogovor. Iz aktovke potegnem knjigo The five-day course in thinking (Petdnevni tečaj mišljenja), napisano davnega 1967. leta. »Ah, to je moja prva knjiga ...« pravi Edward de Bono.   

Doktor de Bono, kako ste pravzaprav začeli?

Bolj zapleteno je bilo, kot se zdaj zdi za nazaj. Po izobrazbi sem zdravnik, zanimala me je psihologija in ukvarjal sem se tudi z računalništvom. Raziskoval sem zapletene sisteme, kot so delovanje žlez, dihanje, delovanje ledvic in krvna cirkulacija. Prišel sem na zamisel o samoorganizaciji sistemov. Potem sem iz teh izhodišč prešel na delovanje možganov in napisal knjigo Mehanizem mišljenja (Mechanism of Mind). Med drugimi jo je prebral vodilni fizik tistega časa, nobelovec ... Sestavil je skupino 10 računalniških strokovnjakov, ki so preverili moje teze in jih potrdili. Pojem samoorganizacije sem torej odkril deset let pred drugimi, predvsem matematiki, ki so potem začeli pisati o kompleksnosti, kaosu in drugem.
»Ključni izziv v poslu je, kako ustvariti vrednost - in s tehnikami ustvarjalnega mišljenja lahko prav vsak postane ustvarjalen.«

In potem ste imeli preblisk glede ustvarjalnega mišljenja?


O, ni vse šlo tako hitro, šlo je postopoma. Od tu sem šel naprej. Ugotovil sem, da možgani tvorijo stabilne vzorce, s katerimi delujejo v stabilnem svetu. To je odličnost možganov, ki je nasprotje ustvarjalnosti. Sledila je teorija o samoorganizirajočih se sistemih kot simetričnih vzorcih. Ta pravi, da gre lahko misel po dveh simetričnih poteh, ena je ustaljena, druga pa stranska (opomba: po latinsko lateralna, od tod izraz lateralno mišljenje). In potem so sledile različne tehnike lateralnega mišljenja. Končni rezultat je, da zdaj prvič razumemo ustvarjalnost in jo lahko postavimo na logične temelje.  

Prvič?

Moja teza je, da smo 2500 let mišljenje povsem zanemarili, da je slavna grška trojica – Sokrat, Platon in Aristotel – povsem določila način evropskega razmišljanja. Zgodba gre takole: Po padcu Rima je znanje poniknilo. Karel Veliki na primer ni znal ne brati ne pisati; primerjajte to s kulturo rimskih cesarjev. Grško znanje pa se je v Evropo čez več stoletij vrnilo prek Arabcev v Španiji. Toda s prevajanjem in tolmačenjem tega znanja so se ukvarjali samo ljudje iz cerkvenih krogov in ti niso potrebovali ustvarjalnosti, temveč samo metodo dokazovanja oziroma tehniko argumenta ali sodbe, s katero bi krivovercem dokazovali, da so v zmoti. Pri njej gre za to, da prepoznaš standardni vzorec in daš standardni odgovor. In ta metoda je potem povsem zaznamovala način razmišljanja naše civilizacije.  

Zgled te metode je medicina. Na primer, pediatru pripelješ otroka in iz znakov bolezni mora prepoznati, za kakšno bolezen gre, ter predpisati zdravljenje. To je v redu, ko gre za znanost ali tehniko, kjer imajo posamezni elementi, ki jih opazujemo, trajen značaj. Toda tak prijem povsem odpove, ko gre za ljudi oziroma psihologijo, kajti tu ljudje nimajo trajnih lastnosti.

»Moje tehnike prinesejo v razmišljanje kulturo sodelovanja, težnjo h konstruktivnosti, in osvobodijo vas pasti standardnih rešitev oziroma nerešitev.«
Poglejte še eno značilen zgled, ki izvira iz naše pripadnosti tej metodi. Na sodiščih se soočita tožnik in toženi. Vsaka stran že vnaprej trdi svoje in poskuša samo dokazati, da ima prav ona in ne drugi. Ne gre jima zato, da bi zares odkrili vso resnico, na primer, ker bi to pomenilo, da bi tožnik oziroma njegov odvetnik lahko odkrila nekaj, kar bi bilo v prid obrambi, in narobe. Ker gre za interese, razumemo, zakaj je tako, vendar to vseeno pove, kako omejena je ta metoda.  

Sodelujete na dogodku, ki nas želi izzvati, da bi razmišljali kot Leonardo da Vinci? Je to odgovor?

Leonardo je bil velik umetnik, ni pa bil velik mislec. Njegovi mehanski izumi so slabi. Narisal je tank, pri katerem se kolesi obračata v nasprotni smeri. Tak tank se sploh ne bi mogel premikati, temveč bi se samo vkopal. Pri letečem stroju je narisal izredno težko lestev, po kateri naj bi se pilot povzpel do sedeža. Če delaš leteči stroj, potem bi moral poskrbeti, da je čim lažji ... Leonardo je zgled ustvarjalnega mišljenja samo v umetnosti. Na tem področju lahko ustvariš nekaj, kar ima svojo vrednost čisto po sebi: lepota je tu vrednost po sebi. Če pa delaš na mehanskem izumu, ta nima vrednosti, če ne deluje. Leonardo pa v tem mišljenju ni bil dober. Občudujemo ga lahko glede ustvarjalne energije, toda pri izumih bi morali biti boljši od Leonarda.  

Osvojiti moramo torej druge načine ustvarjalnega mišljenja, imenoval bi jih razvojne in konstruktivne (razvojne v smislu razvijanja novih rešitev, izdelkov in storitev, konstruktivne v smislu iskanja sodelovanja v skupnem razmišljanju; op. p.). Posamezniki to znajo, toda kot kultura, civilizacija, tega ne obvladamo oziroma tem oblikam ne dajemo dovolj velikega poudarka.  

Poglejmo na stvari čisto praktično. Kaj je bistvo vaših tehnik in kaj lahko prinesejo, na primer, v poslovnih razmerah?

Prinesejo kulturo sodelovanja v razmišljanje, to je težnjo h konstruktivnosti, in osvobodijo vas pasti standardnih rešitev oziroma nerešitev. Predstavljajte si značilen položaj na sestankih. Nekdo predstavi svoj predlog in vsi drugi razmišljajo samo o tem, kako bi predlog sesuli. Kakšna izguba človeške inteligence! Moja tehnika, ki jo imenujem »šest miselnih barv« ali »šest klobukov za razmišljanje«, omogoča, da na konstruktiven način vsi vzporedno iščejo različne rešitve. In šele, ko izčrpate vse možnosti, pride do odločitve. Nastane položaj, v katerem tisti, ki vztraja slepo na svojem, deluje neumno – zato vsi hočejo sodelovati. Na koncu se lahko čisto osebno, tudi čustveno, odločiš za neko rešitev, toda prej moraš skupaj z drugimi poiskati vse možne odgovore.  

To metodo uporabljajo marsikje. Korporacija ABB je imela na Finskem strateške posvete, ki so trajali tudi 30 dni, danes trajajo dva dneva. IBM je v svojih laboratorijih v Severni Karolini dolžino sestankov zmanjšal na četrtino. Metodo uporabljajo pri NASI. Dam vam zgled, kako učinkovita je: norveški proizvajalec nafte Statoil (Norveška je druga po obsegu črpanja nafte, takoj za Savdsko Arabijo) je imel težave z eno od ploščadi, kar je stalo 100.000 dolarjev na dan. Težave so se vlekle tri tedne, nato so nas poklicali in eden naših svetovalec jim je predstavil tehniko šestih klobukov - rešitev so nato našli v 12 minutah. Prihranili so na milijone dolarjev. Takšnih zgodb z vsega sveta je še veliko in to so velikanski dosežki. In vse to se zgodi zato, ker se premakneš od tehnike argumenta v položaj, ko skozi metodo šestih klobukov dosežeš ustvarjalno sodelovanje vseh in mislim odpreš vse poti.
 
»Rad bi ustanovil svetovni center za novo mišljenje, ki bi ustvarjal nove ideje, nove rešitve za vse vlade.«
Vas pa žulijo tudi širši problemi človeštva, ne samo poslovni?

Da, trdim, da predstavniške demokracije ne morejo roditi novih rešitev. Predstavniške demokracije temeljijo na zastopanju večine, to pa ne ustvarja novega. Politiki torej ne morejo imeti novih idej. Rad bi ustanovil svetovni center za novo mišljenje, ki bi ustvarjal nove ideje, nove rešitve. Vse vlade bi jih lahko uporabljale. Potrebujemo čisto nove prijeme. Poglejte, kakšen problem imajo zdaj Japonci. Kitajski delavec stane 100 dolarjev na mesec, Japonski 3000 dolarjev. Kako naj Japonska tekmuje s Kitajsko? Njihova vlada ima kopico ministrov, ki skrbijo za ustaljeno delovanje svojih resorjev, nima pa ministrstva za ustvarjalnost. In kdo bo našel rešitev? Iskanje novega pa je po mojem pisano na kožo še posebej malim državam. Te nimajo vojaške ali trgovske moči, lahko pa bi imele idejno moč.  

Če imate nasvet za vse, kakšen nasvet imate za podjetnike? Kako naj oni razmišljajo?

Za izziv, s katerimi se srečujejo podjetniki, uporabljam prispodobo. Predstavljajte si kuharsko tekmovanje, na katerem sodeluje šest kuharjev. Vsi imajo na voljo enake sestavine. Kdo bo zmagal? Tisti, ki bo sestavine predelal v jed, ki bo ocenjena kot najboljša, kot jed z najvišjo vrednostjo. In to je ključni izziv v poslu – kako ustvariti vrednost. Vrednost lahko temelji na ugodnosti, ki jo prinaša izdelek ali storitev, v boljši ceni, v dostopnosti, v »vrednosti na robu trga«, kot ji rečem, ki pomeni ponudbo, ki pokriva potrebe določenih posameznikov, ki jih standardna ponudba ne pokriva, in tako naprej. Ustvarjajte torej nekaj, kar za druge ljudi pomeni vrednost.  

Za zgled vam lahko povem idejo o »vinu za kosilo«. Ljudje na splošno ne pijejo vina za kosilo, ker si po vinu zaspan. Trg torej čaka na posebno vino za kosilo, ki bi imelo na primer 4 odstotke alkohola. Takšno vino bi ljudje zelo verjetno pili tudi ob drugih priložnostih. Tisti, ki ga bo prvi ponudil, bo izumil novo kategorijo »lahkega vina«.  

Ali: v Vidmu v Furlaniji sem se pogovarjal s predstavniki pohištvene industrije. Tam izdelajo 40 odstotkov stolov v Evropi. Govoril sem tudi o ustvarjanju vrednosti in kot ilustracijo povedal, da še nihče ni izdelal stola, ki bi bil lahko hkrati tudi miza. Namesto da stoji v kotu, dobi novo namembnost. In zdaj so takšen stol izumili in ga bodo predstavili na svojem pohištvenem sejmu sredi septembra.
 
Zagotavljam vam, da lahko z mojimi tehnikami čisto vsak postane ustvarjalen. Pred 15 meseci sem se na primer pogovarjal z nacionalno ekipo Avstralije v kriketu. Predstavil sem jim svoje tehnike in od takrat so osvojili prav vse tekme in turnirje, na katerih so sodelovali. Veljajo preprosto za najboljše moštvo kriketa v zgodovini. In jaz sem jim predstavil samo tehnike, oni so pa na njihovi podlagi odkrili vse drugo. Nisem jim svetoval, kako naj udarijo, odprl sem jim pot, da so sami postali ustvarjalni.  

In tako bi se dalo povsod poiskati pot naprej?

Kako to, na primer, da se predstavniki dveh najinteligentnejših ras na svetu, Židje in Palestinci, ne morejo zmeniti, kako bodo živeli na tistem skupnem koščku sveta? ZDA dajo danes vsako leto Izraelcem 4 milijarde dolarjev pomoči. Kaj pa, če bi Palestincem dali 5 milijard, a s pogojem, da bi ob vsakem terorističnem napadu od te vsote odšteli 50 milijonov dolarjev? Deset napadov, pol milijarde dolarjev pomoči manj.

»Podjetništvo je danes še preveč moška stvar, ker je povezano z agresivnostjo, odločenostjo, da ti uspe, ne glede na ovire.«
Pa poglejmo še podjetništvo. Mislim, da je danes podjetništvo še preveč moška stvar, ker je povezano z agresivnostjo. Značilni lastnosti podjetnikov sta namreč vztrajnost in odločenost, da ti uspe ne glede na ovire. To je pomembno, da se ne izpostaviš velikemu tveganju, ki je značilno za podjetništvo. Vendar, ti lastnosti sta zame obliki agresivnosti, ki bolj ustreza moškemu značaju. Če bi hoteli v podjetništvo pritegniti več žensk, bi morali zmanjšati element tveganja. Kaj pa, če bi uvedli možnost prodaje izgube kot davčno olajšavo. Na primer, moje podjetje ima izgubo 50.000 dolarjev, jaz pa lahko nekomu prodam podjetje in izgubo (izgubo s popustom, seveda) in kupec lahko to izgubo potem odbije od davkov. Ljudje se ne bi toliko bali tveganja, bilo bi več podjetništva in država bi kljub tej rešitvi v celoti več dobila.  

Doktor de Bono, kako to, da se takšne rešitve niso pojavile prej oziroma se ne uveljavljajo hitreje?

To je vpliv izobraževanja. V šolah se učimo samo tehnike argumentativnega, dokazovalnega mišljenja. Prepoznati znane stvari, z logiko, kdo ima prav.



----------------- 
Opomba:Z Edwardom de Bonom smo se pogovarjali pred njegovim predavanjem na zboru kreativcev z vsega sveta. »New Ideas Campus« (Poletno univerzo novih idej) vsako leto konec avgusta v Piranu organizira marketinški pionir Dragan Sakan s svojo agencijo New Moment. Letos je na ta petdnevni dogodek prišlo 180 udeležencev, od tega 40 predavateljev, samih svetovnih avtoritet na različnih področjih.

Več na:
www.newideascampus.com

Mladi podjetniki in ustvarjanje vrednosti

Edward de Bono je bil tri leta predsednik gibanja Young Enterprise Europe. Gibanje deluje v srednjih šolah. Gre za to, da dijaki ustvarijo bodisi fiktivna ali celo dejanska podjetja. V gibanju sodeluje 1,5 milijona mladih. Temu projektu je podoben projekt »učnih podjetij« v Sloveniji.

De Bono pravi, da je izredno pomembno, da mladi razumejo, kako v družbi nastane vrednost. Zdaj jih učijo različne zgodovinske letnice, koliko mladih pa razume, kako na primer deluje trgovina na vogalu? »Ko bi otroci skozi igro razumeli, kako nastaja vrednost, kako se odloča, kako se gradi strategija, bi vsi zapustili šolo z željo, da bi postali podjetniki.«


 
Kako lažje do idej

Edward de Bono je izumil čisto preprosto tehniko, ki nam olajša ustvarjalno razmišljanje. Pravi, da je treba ob razmišljanju ali pogovoru o vsakem primeru ali ob vsakem predlogu na »stvar« pogledati skozi različne oči. Te različne prijeme imenuje »klobuke«, ki si jih imaginarno nataknemo in potem gledamo na poseben način.

Rdeči klobuk
Vprašajmo se, kaj čutimo, kakšna je naša čustvena reakcija? Kaj se nam zdi? Ta klobuk uporabite čisto na kratko.

Beli klobuk
Tu nam gre za informacije. Kakšna so dejstva? Kakšne informacije so nam voljo? Kako pomembne so? Poskušamo biti nevtralni.

Rumeni klobuk
Sije sonce. Nastrojeni smo pozitivno. Kako bomo zamisel uresničili. Kaj dobrega nam bo to prineslo?

Črni klobuk
Klobuk previdnosti. Iščemo pasti, probleme, napake. Za kakšna tveganja gre? Razkrivamo temno plat.

Zeleni klobuk
Smo ustvarjalni. Zeleno pomeni rast. Iščemo nove ideje in rešitve. Lateralno mišljenje se zgodi pod zelenim klobukom.

Modri klobuk
Klobuk, ki nadzoruje mišljenje. Določi temo, kliče druge klobuke k delu. Spremlja postopek razmišljanja. Modro pomeni načrtovanje.


 
 
Provokacija – metoda lateralnega mišljenja

Možgani najprej poiščemo standardno rešitev. Če hočemo, da so ustvarjalni, jih moramo speljati s te standardne poti. De Bono je odkril vrsto prijemov, s katerimi to dosežemo in vse temeljijo na neki obliki presenečenja ali »provokaciji«. Na primer, ena oblika provokacije je »naključna beseda«. Miže na slovarju s prstom pokažemo na besedo, katerokoli. Potem nizamo besede po asociaciji in skušamo ugotoviti, ali nam te besede pomagajo najti nestandardno rešitev. Na sliki je ta metoda predstavljena kot glavna pot z odcepov. Ko gremo po glavni poti (standardno razmišljanje) nikakor ne opazimo stranske poti. Če se prisilimo (ena od metod provokacije) odkriti drugačno rešitev, smo našli stranko pot. Ko dojamemo, kako lahko povežemo problem (začetek standardne poti) in odkrito rešitev, se v nazaj vse zdi logično.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"