Uvid – cilj – pot

V tej številki v rubriki Podjetniška država v več prispevkih govorimo o UVIDU. Uvid je namreč tisti trenutek, ko razumemo, kje smo, kaj se z nami dogaja. Uvid pomeni, da je naše razumevanje lastne situacije pravo in dovolj poglobljeno. Prišli smo do resnice. Od te točke naprej moramo postaviti neki cilj, ki pomeni zaželeno stanje v prihodnosti, proti kateremu moramo zdaj »potovati«.  

 

Uvid – cilj – pot.  

S temi vprašanji se zdaj ukvarjamo že v več številkah. V junijski številki je Milan Krajnc Pavlica opisal, kakšne težave imamo Slovenci, ker si ne znamo postavljati ciljev, na osebnih in na kolektivnih ravneh. In to nas uničuje – pa najsi gre za predajo podjetja iz generacije v generacijo ali pa za  stopicanje na mestu glede nacionalnih ambicij. To je bil uvid v naš največji problem.  

V julijski številki smo potem objavili poročilo o mednarodni konkurenčnosti Slovenije, skupaj s predstavitvijo nove knjige Stephana Garellija, vodje priprave odmevne lestvice mednarodne konkurenčnosti. Tudi to je bil uvid – v to, kako nas drugi vidijo in kam nas razvrščajo. In iz tistih podatkov je mogoče sklepati, da smo glede nekaterih resnic v stanju zanikanja. Nekaj kot posamezniki, še več pa kot država.  

 

Prispevki v tej številki govorijo o Ameriki in Evropi, o zanikanju problemov, s katerimi se spopadamo na eni in drugi strani luže, in o potrebi po uvidu. Esko Aho, nekdanji finski predsednik, poziva Evropo, naj odpre oči in uvidi, da ima povsem napačne predstave glede tega, kje je in kako se premika.  

V septembrski številki bomo spregovorili še o metodah, s katerimi lahko podjetje pride do uvida glede stanja, v katerem se nahaja. Hervé Legenvre, sodelavec EFQM, evropskega inštituta za razvoj kakovosti, nam bo povedal, da je tako imenovani evropski model poslovne odličnosti v resnici model razumevanja resnice o lastnem podjetju.  

 

Tako bomo zaokrožili to zgodbo. Sporočilo, ki je v tej zgodbi, je naslednje: ne pišemo o Ameriki in Evropi kar tako. Vedno lahko zgodbe o državi ali celo celini vzamete kot zgodbo o lastnem podjetju. Poglejte komentar z naslovom Vera v čudežno rešitev …, v katerem je opisana pretresljiva zgodba o prebivalcih Velikonočnega otoka, ki niso razumeli, kaj se jim dogaja. Zamenjajte naslov otoka z imenom svojega podjetja, pa se malo zamislite.  

Zakaj pa so potem nekatere države uspešnejše in druge manj uspešne? Zakaj so Skandinavci zadnje čase tako uspešni, pa Nizozemci, pa Irci, pa južni Indijci in Kitajci? Mislim, da je vse to povezano z uvidom. Uvid pa se zgodi samo tistim, ki na eni ali drugi način razumejo, da preživetje ni samoumevno. Skandinavci so se po mojem prepričanju skozi soočenje s kruto zimsko naravo naučili, da je mogoče preživeti samo tako, da sodeluješ z drugimi in se čez tople mesece resno pripravljaš na zimo – sicer boš lačen. Irci so se z lakoto srečali v 19. stoletju, ko jim je krompirjeva kuga uničila ves pridelek. Takrat je pomrla ali se izselila polovica Ircev. Del Nizozemske je pod morsko gladino, »ukraden« morju, naravi in bogu. Če le nasip ne popusti. Se lahko potem igraš s konstrukcijo nasipa?  

 

Domnevo sem preveril pri dr. Larsu Ecklundu, ki je direktor sektorja za konkurenčnost pri švedski državni razvojni agenciji Vinnova. Vprašal sem ga, ali pri Švedih obstaja zavestno spoznanje o ogroženosti glede preživetja. Zamislil se je in mi odgovoril: LAGOM. Ta beseda pomeni trenutek, ko se družina usede okoli mize in na mizo je položena jed. Ni je veliko, a tudi ne premalo – toliko kot družina premore tisti trenutek. In potem začnejo ljudje jesti in se medsebojno opazovati. Vsakdo sme vzeti toliko, da bo prav, a nič preveč. Le tako bodo preživeli. In ko danes ljudje rečejo, da je situacija LAGOM, potem je jasno, da gre zares.  

LAGOM.

 

 

---

Dr. Lars Ecklund: »Švedsko imam rad, začenši z njeno naravo. Živim v prekrasnem delu Stockholma, cenim pripravljenost ljudi na sodelovanje. Švedska je zadnjih nekaj let v vzponu. Skoraj v celem 20. stoletju smo imeli vzpon, za katerim stoji en človek, Wallenburg, ki je bil vizionar globalnih podjetij in sploh dinamične družbe. Potem je postala država premočna, vse je postalo drago in nepravično. Socialni demokrati so to doumeli, znižali davke s 70 na 30 odstotkov, a danes so zopet pri 50 odstotkih. Pritožil bi se samo na to, da nismo dovolj tolerantni do tujcev in da so davki previsoki, zato imajo visoko izobraženi ljudje premajhne dohodke.«

---