Podjetnik logo
 

V Evropo skozi grozde

Avtor: | Objava: 10.01.2003

Pot do uspešnega nastopa v Evropski uniji pelje prek grozdov, pravi dr. Michael Steiner iz avstrijskega Gradca. Osamljena podjetja bodo ogrožena. Ustvarjajte grozde, ki so predvsem mreže, v katerih kroži znanje.



Profesor Steiner, kako mislite, da bo naše gospodarstvo doživelo vključitev v Evropsko unijo?

Na splošno vsi vemo, da ste najbolje pripravljena država med kandidatkami. Pa ne mislim samo na velikost BDP, ampak predvsem na to, da ste od nekdaj imeli stik z Zahodom, v zadnjem desetletju pa je zaradi še močnejših povezav z Zahodom in zaradi prisotnosti tujih podjetij pri vas prišlo do velikega prenosa znanja. In to je pomembno.

Bo priključitev bistveno vplivala tudi na rast BDP?

Računam, da se vam bo BDP od vstopa do 2010 zaradi vključitve v EU povečal za dodatnih 10 odstotkov. To je desetkrat toliko, kot se je povečal avstrijski BDP, ko smo mi pristopili EU. Pazite, govorim o dodatnih odstotkih, ne o normalni rasti.

Ali bo vključitev za naša podjetja priložnost ali bolj grožnja?

Trg bo nedvomno še bolj odprt in konkurenca bo še hujša. Za podjetnike bo nastopilo ključno vprašanje, ali bodo lahko pripeljali svoja podjetja do kritične velikosti.

Zavedati pa se morate, da do kritičnega obsega poslovanja ni mogoče pripeljati posameznih podjetij. Rešitev je v grozdih. Pri grozdih namreč ne gre zgolj za prodajno oziroma nakupno povezavo - jaz ti nekaj prodam, ti to kupiš. Pomembnejše je to, da je grozd mreža, v kateri kroži znanje. Opišem vam lahko primer. Na avstrijskem Štajerskem imamo avtomobilistični grozd. Velika podjetja niso zainteresirana, da bi jim posamezna mala podjetja dobavljala dele, ampak pričakujejo, da se bo pet ali šest podjetij povezalo in nato skupaj dobavljalo določen sklop - torej ne posamezne dele, ampak sklop, v katerem je predmontaža že opravljena. Da bi pa to sploh bilo mogoče, morajo mala podjetja tesno sodelovati.

Takšno sodelovanje pa je zelo zahtevno. Poznam primer, ko je tako sodelovalo šest malih podjetij in pol leta je trajalo, da so vsi namestili in dodelali računalniški program, da je ustrezal vsem. Dodatno sta potrebna integracija oziroma skupno vodenje na številnih področjih, med drugim na področju kakovosti.

Podjetja se morajo med seboj ujeti tudi glede cen in vsi skupaj doseči primerne cene nasproti velikemu podjetju. Velikokrat morajo pri tem sodelovati tudi regionalne ali lokalne ustanove, ki poskrbijo, da gre v medsebojnih razmerjih za fair play.

So se ti grozdi razvili sami ali ob državni pomoči?

Grozdi so na avstrijskem Štajerskem nastali na pobudo pokrajinske vlade in nato se je razvila organizacija, ki je zdaj posebno podjetje. Ustanovilo jo je 160 podjetij, ki sodelujejo v grozdu. Menim torej, da mora na začetku pomembno vlogo odigrati nacionalna ali regionalna vlada.

Ta pa mora pomagati razvoju grozdov in sploh podjetij pravzaprav ves čas. Za mala podjetja je na primer značilno, da pri petih ali šestih zaposlenih direktor nima časa za strateške stvari oziroma za razmišljanje na dolgo progo. Zato smo vpeljali to rešitev, da regionalna vlada delno financira dodatnega človeka, ki polovico časa porabi prav za razmišljanje na dolgo progo in skrbi za inovacije. V grozdih morajo biti tudi ustanove, ki imajo funkcijo »razmišljanja« na dolgo progo za ves grozd. V tej ustanovi zasledujejo projekte, ugotavljajo, kako bi se grozd vanje vključil, organizirajo delavnice, na katere povabijo direktorje malih podjetij in jih seznanijo s temi projekti in podobno. In tako se v grozdu prenaša znanje, kar se mi zdi najpomembnejše, kot sem že omenil. Ljudje tako vedo vedno več.

Prav zaradi pomena znanja so za regije tako pomembni tudi tehnološki parki, ki pomagajo, da znanje prehaja iz univerz v podjetniško prakso.

Da, v Sloveniji ugotavljamo, da sta univerzi nekako zaprti.

Oh, to je splošen problem. Povsod imamo tipičnega univerzitetnega profesorja, ki bodisi noče bodisi ne zna prenašati znanja. Zato potrebujete vmesne ustanove. Avstrijska Štajerska ima tri univerze in vsaka med njimi ima poseben inštitut za prenos tehnologij. Potem pa imamo še 15 tako imenovanih impulznih centrov, kamor štejem tehnološke centre, inkubatorje in druge podobne ustanove.

Torej lahko rečete, da ste dosegli dobro raven prenosa znanja.

Točneje bi bilo, če bi rekel, da zavest o pomenu te povezave narašča. Lahko pa omenim samo primer univerze Montan, ki se usmerja v znanosti o površinah materialov in v znanosti o umetnih materialih. Čedalje več malih podjetij povprašuje po tem znanju.

Če se povrnem na izhodišče, ali želite povedati, da utegne biti Evropska unija bolj grožnja kot priložnost, če ne bomo začeli delati predvsem na večanju znanja?

Ko govorimo o učinkih vstopa v Evropsko unijo, ponavadi poudarjamo konvergenco, se pravi pojav, da se cene in plače izenačujejo. Toda obstaja tudi nevarnost divergence, se pravi večanja razlik, zlasti takrat, ko gre za nove trge. Obstaja namreč prag znanja, tehnološkega in marketinškega, ki ga moraš imeti, da bi sploh lahko stopil na določen trg. Do tega znanja prideš na dva načina, bodisi prek večjega tujega podjetja, ki pride v državo, ali pa prek grozdov.

Koliko pomembnejših grozdov imate na avstrijskem Štajerskem?

Lahko bi omenil grozde v lesni dejavnosti, avtomobilski industriji, informacijski tehnologiji, proizvodnji kovin in obdelavi kovin. Zanimiva sta še dva grozda, eden je povezan s tekmovanjem v formuli 1, drugi z letalsko industrijo.

Kdaj so se začeli razvijati grozdi pri vas?

Prvi grozdi so se pojavili v letih 1995-96, do pobud pa je prišlo že v začetku 90. let, in sicer v avtomobilski industriji. Ko izdelaš na leto 30 ali 40 tisoč avtomobilov, je racionalno, da dobavljaš nekatere dele iz Kanade, ZDA ali Nemčije. Ko preskočiš prag 100 tisoč avtomobilov na leto, je pa racionalneje imeti dobavitelja v regiji. Tedaj pridejo tuje firme v regijo kar same in pojavi se nova dinamika.

Tudi Italija slovi po grozdih, oziroma njen severni del. Toda ti imajo daljšo zgodovino?

V Italiji je še veliko grozdov starega tipa, ki jim pravijo »industrijski distrikti«.. Najbolj znani so v tekstilni industriji. Tam gre predvsem za doseganje ekonomije obsega skozi specializacijo dela. Značilno za italijanske grozde je tudi to, da so fiksni. Natančno se ve, katera podjetja sodelujejo v grozdu in koliko ljudi posamezen grozd zaposluje.

Moja predstava o grozdih za današnji čas pa je drugačna. Predvsem mislim, da neko podjetje ne sme pripadati samo enemu grozdu. Tako se »ulovi«. Na Štajerskem smo imeli stari jeklarski grozd, ki je okamenel. Podjetja morajo biti odprta. Eno podjetje naj sodeluje z več grozdi. Morate imeti svobodo, da razvijete nove ideje in da se povezujete z drugimi podjetji in ustanovami.

Zanimivo pa je, da sem to filozofijo prvič srečal v Italiji, že leta 1984. To je bil moj prvi obisk v Italiji, bilo je v Emilii Romagni. Obiskali smo njihove zbornice in nato so nas popeljali v malo vas v bližini Modene, v kateri je bilo veliko delavnic. Ogledali smo si delavnico z desetimi delavci, ki so prej delali v neki veliki tovarni. Tu so se prvič srečali z računalniki in računalniško vodenimi stroji. Cele noči so se učili, kako se upravlja s stroji. In tam mi je lastnik razlagal, da mu je Philip Morris ponudil, da bi izdeloval avtomate za cigarete - ponudil mu je tudi pogodbo za štiri leta. »A ponudbe nisem sprejel, ker bi res imel delo za štiri leta, toda kaj bi počel potem? Imel bi en izdelek in bil bi popolnoma odvisen od enega kupca in v tem času se ne bi ničesar novega naučil. A preživel bom samo tako, da bom imel različne kupce z različnimi izdelki in se ob tem učil.« Tako mi je razlagal ta italijanski podjetnik leta 1984. Kakšno sporočilo! Ta človek je bil del industrijskega distrikta, toda zanj je bil ta grozd bolj učno okolje in ne toliko proizvodna povezava.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"
Vpišite vaš e-naslov: *