V pričakovanju dvajsetega Podjetnika leta

Avtor: Primož Kaučič | Objava: 03.08.2010

Se še spomnite prvih desetih podjetnikov leta iz obdobja 1991 do 2000?


1991: Prvi podjetnik leta je bil Edvard Golob (levo).

Oktobra bomo že dvajsetič zapored podelili priznanje podjetnik leta. Najstarejše, najbolj ugledno slovensko priznanje za podjetniške dosežke. Ko ga je leta 1991 prvič podelil Jože Vilfan, takrat še urednik Revije za razvoj, pozneje pa dolgoletni urednik Podjetnika, so novice o uspešnih podjetnikih komaj našle mesto v medijih.
 
Kdo drug bi bil za prvega podjetnika leta bolj primeren kot Edvard Golob, človek, ki je v tistem času ustvaril izjemno uspešno blagovno znamko Edigs. Edigs je prinesel v pisarne pravo malo revolucijo in hitro postal sinonim za vse enake izdelke drugih proizvajalcev. Edvard Golob je razvijal kemične izdelke na temelju lastnih patentov in je bil eden tistih, ki so zaznamovali prehod iz obrtniške v podjetniško tradicijo.
 
Leto zatem je priznanje prejel Jože Kogoj, v začetku prejšnjega desetletja eden najbolj znanih podjetnikov, ki je že takrat stavil na tehnološki razvoj in dizajn. Pozneje je začel graditi svoj inštitut oziroma razvojni center za telekomunikacijsko opremo, z njegovo upokojitvijo pa se je rast podjetja upočasnila, čeprav je še naprej ostal na čelu družinskega podjetja.
 
Pri reviji Podjetnik nikoli nismo podeljevali priznanja Podjetnik leta za minulo delo ali življenjske dosežke, ampak smo vedno iskali podjetnike, podjetnice in podjetniške skupine, za katere smo verjeli, da jih največji uspehi šele čakajo. V javnosti so zato mnogi naši podjetniki leta postali zares znani šele mnogo let za tem, ko so prejeli priznanje. Tako smo leta 1993 priznanje podelili skupini štirih podjetnikov, ustanoviteljev podjetja za razvoj programske opreme Hermes Softlab. Rudi Bric, Andrej Kuščer, Tomaž Schara in Zoran Zagorc so takrat vodili še majhno podjetje, v poznejših letih pa je preraslo v prvo slovensko multinacionalko na informacijskem področju s približno 700 zaposlenimi. Podjetje so pozneje prodali, danes se pojavlja z drugimi imenom, sami pa so še naprej ostali podjetniki, le da ne delujejo več skupaj. V javnosti je še najbolj znan Rudi Bric, ki z bratom izdeluje žage za razrez kovine, je pa tudi predsednik upravnega odbora Kluba podjetnikov pri OZS. Bric je ostal v zgodovino slovenskega podjetništva zapisan tudi kot prvi Slovenec, ki je dobil priznanje Evropski podjetnik leta. Leta 1994 ga je za to priznanje kandidirala prav revija Podjetnik.
 
V vseh teh letih je samo eden podjetnik leta kmalu po prejetju priznanja zaprl podjetje. Marjan Koščak, ustanovitelj Ikoma, se je po spletu okoliščin, v katere je bila vpletena neslavna banka Triglav, in političnih obljub s figo v žepu, zainvestiral. Toda pravi podjetnik vedno ostane podjetnik. Nekaj let pozneje je ustanovil novo podjetje Sauter Automatika, ki je v bistvu nadgradnja nekdanjega Ikoma in ponuja sisteme za avtomatsko krmiljenje inštalacij.
 
1995: Jernej in Japec Jakopin (levo) sta tudi po 15 letih ena najuspešnejših slovenskih podjetnikov.
Iz prve polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja smo ponosni še na enega prejemnika našega priznanja. Bolje rečeno na dva, saj smo ga leta 1995 podelili bratoma Japcu in Jerneju Jakopinu. To sta tista slavna Jakopina, o katerih danes poročajo praktično vsi mediji, takrat pa sta bila malo znana, čeprav ne brez podjetniških uspehov. V analizi smo tedaj ugotavljali, da gradita evropsko podjetje, ki temelji na slovenskih prednostih, kot so pridnost, iznajdljivost in ročne spretnosti. Zmotili smo se le v tem, da je danes Seaway kar svetovno podjetje, vodilno na področju konstruiranja jadrnic, širi pa se še v nove panoge, na primer na področje izkoriščanja vetrne energije. Reportažo o bratih Jakopin smo takrat začeli s sijajno anekdoto, ki se jo splača ponoviti. »Vaše barke so zanič!« je rekel Japec Jakopin Dolfetu Vojsku, tedanjemu direktorju Elana. »Ah, vi to veste,« je odvrnil Vojsk. »Bi vi znali narediti boljše?« »Bi.« Čez tri dni je imel Dolfe Vojsk na mizi elaborat kakšnih 60 strani, ki je začrtal nadaljnji razvoj navtike pri Elanu. Novo vodstvo Elana se s strategijo Jakopinov ni strinjalo, zato so se razšli. Vsi vemo, kako sta se pozneje razpletali poti Elana in Seawaya.
 
1996: Doro Erjavec in Janez Pogačar (levo) sta ustanovitelja svetovno znane Hyle.
Leta 1996 sta postala podjetnika leta Doro Erjavec in Janez Pogačar, ustanovitelja podjetja Hyla. Hyla je zanesljivo ena najuspešnejših slovenskih podjetniških zgodb v svetovnem merilu, čeprav v medijih nikoli ni bila niti približno tako odmevna, kot je denimo Seaway. Je zanesljivo ena od najbolj razširjenih slovenskih blagovnih znamk. Hyline patentirane vodne sesalnike so že pred leti prodajali po sistemu mrežnega marketinga tisoči zastopnikov po Aziji in Ameriki. Danes jih prodajajo v kar 43 državah po vsem svetu. V večini držav skrbi za njihovo trženje podjetje z imenom Hyla. Vse skupaj pa se je rodilo, ko se je Doru Erjavcu zdel sesalnik, ki ga je želela kupiti njegova žena, predrag in je nato s sodelavcem Pogačarjem začel izdelovati svojega. 
Mnogi še danes ne vedo, da je znamka opreme za snowboarding Goltes slovenska. Ne samo to, nosi ime po lastniku Janiju Goltesu, podjetniku leta 1997. Trboveljčan je v tistih časih na veliko vstopil v svet novega športa, ki je grozil, da bo odnesel alpsko smučanje. Sprva je izdeloval sestavne dele za vezi, ko so na ta trg stopili Kitajci, pa je začel tržiti svoje deske. Pri Goltesu imamo vedno občutek, da bi lahko nastalo več, kot je. 

Leto zatem sta priznanje dobila zakonca Jadranka in Drago Lemut. Njuno podjetje Le tehnika je bilo že takrat občudovanja vredno. Zakonca sta v osmih letih prehodila pot od nič do prvega mesta v izdelovanju telefonskih povezovalnih elementov v Evropi. Imela sta proizvodnjo v več državah ter kar 32 patentov in registriranih modelov. Danes so te številke še bistveno višje. Morda se o Le tehniki govori manj kot o drugih uspešnih podjetjih, ker je prisotna v glavnem na tujih trgih. Jadranka in Drago Lemut sta namreč postavila tudi prvo slovensko tovarno na Kitajskem.
1999: Milan Čelan (levo) je bil vedno korak pred svetovno konkurenco.
Še eno podjetje, ki je doma razmeroma malo znano, je Tipro. Milan Čelan, gonilna sila podjetja in podjetnik leta 1999, je začel izdelovati tipkovnice v kleti bloka v študentskem naselju. Nato pa je s Tiprom prehodil pot do enega najbolj cenjenih svetovnih ponudnikov tako imenovanih inteligentnih tipkovnic (njihov prepoznaven slogan je »More than just keyboards«). Tipro je vedno predstavljal podjetniško avantgardo po razvojnih in marketinških prijemih ter po poslovnih modelih. Žal jim je zadnja kriza nekaj te prepoznavne prodornosti vzela.
 
Pregled prvih deset let zaključimo z Jožetom Angelijem, podjetnikom leta 2000. Komisija mu je priznanje podelila za fascinantno zgodbo, polno podjetniške ambicioznosti, življenjskega optimizma in energije. Angeli je kot invalid zgradil skupino podjetij Blues, zaposlil številne invalide, ki bi bili sicer brez dela, priključil LTH, vendar je bilo veliko podjetje preveliko breme in se načrti niso izšli. Še vedno pa stojimo za njegovim neizmernim optimizmom in izjemnimi podjetniškimi idejami. Konec koncev je prav v njegovem podjetju nastal oddelek za proizvodnjo sončnih elektrarn, ki ga je pozneje odkupil Uroš Merc, lanski podjetnik leta iz Bisola.
 
Kaj imajo skupnega podjetniki leta iz prve desetletke? Da so v glavnem še vedno uspešni, v tedanjih ali novih podjetjih, da so odpirali svetovne tržne niše, da je večina bolj znanih v tujini kakor doma, da so to tisti pravi podjetniki, na katere bi Slovenija morala še danes staviti.

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"