Visoka tehnologija - visoka čutnost

Zdaj je obdobje, ko se velikokrat sprašujemo, kam gre svet. Kolikokrat smo se po 11. septembru spraševali, mar ni nasilje, ki smo mu bili priča, reakcija tudi na ameriško civilizacijo? Kot podjetniki se pa ob teh priložnostih sprašujemo seveda tudi o tem, kaj bi lahko bila v teh razmerah nova podjetniška priložnost. Vsaj delni odgovor na ta vprašanja ponuja knjiga High tech – High touch (Visoka tehnologija – Visoka čutnost) ameriškega avtorja in raziskovalca Johna Naisbitta s sodelavci. John Naisbitt je zaslovel pred dobrim desetletjem s svojo prvo knjigo Megatrendi, v katerih je opozoril na deset najpomembnejših premikov nove dobe, med drugim tudi na rastoči pomen individualnega podjetnika.

“Že takrat”, pravi, “sem doumel, da se gibljemo v dvojni smeri visoke tehnologije in visoke čutnosti, ko vsaka nova tehnologija dobi tudi kompenzacijski človeški odgovor; bolj ko se naše življenje poglablja v tehnologijo, bolj si ljudje želijo, da bi bili skupaj z drugimi (v kinih, muzejih, knjižnih klubih, na otroških igrah); bolj ko se medicina opira na visoko tehnologijo, večje je zanimanje za alternativno zdravljenje; dlje ko sedimo za računalnikom in uporabljamo le možgane in ne telo, bolj čutne in družabne postajajo naše prostočasne dejavnosti (vrtičkarstvo, kuhanje, različna ročna dela, opazovanje ptic.”

Da, tehnologija je popolnoma obsedla razvite družbe (še zlasti ameriško, saj se Naisbittova analiza nanaša predvsem na Ameriko) in pripeljala do številnih bolezenskih znakov tako na osebni kot na družbeni ravni. Kot kompenzacija se pojavljajo številne dejavnosti, ki delujejo kot “hitri obliž”, a ne morejo odpraviti vzrokov bolezni. Največja potrošniška trga izražata prav to protislovje; največja potrošniška trga sta namreč:
a) potrošniška tehnologija in
b) beg proč od potrošniške tehnologije.

Patologija tehnologije

Po drugi svetovni vojni se je začel vzpon potrošniške tehnologije, ki je prežela naša življenja. Ta nedvomno koristen dosežek tehnologije posplošujemo in smo prepričani, da lahko tehnologija izboljša vse, česar se loti. Toda dosežki tehnologije so marsikdaj sporni.
V preteklosti se spomnimo zagovornikov atomske energije. Trenutno je zelo priljubljena vera v internet in računalnike. Zagovorniki teh tehnologij so prepričani, da bomo tako rešili svetovne probleme (ker se bosta razviti in nerazviti svet tako zbližala), da je to nova oblika izobraževanja, da bomo tako zdravili bolezni in še in še. Še bolj je problematična vera v genetsko tehnologijo, ki je človeštvo razcepila na dve polovici: na eni strani so preoptimistični znanstveniki, ki verujejo v neizmerne možnosti te tehnologije in so alergični na kakršnekoli kritike, ter velika podjetja, ki si obetajo, da je to nova dobičkonosna mana; na drugi so kritični posamezniki in širša publika, zlasti v Evropi.

Luksuz, nuja, igrača ...

Čisto na vsakdanji ravni ugotavljamo, da nam je tehnologija vzela tisto, kar naj bi nam dala – čas. Najrazličnejše naprave nam preprosto kradejo čas. Tehnologija je tako v nekaj desetletjih od luksuza postala najprej nuja, nato pa igrača. Pri tem seveda izstopajo igre (ki v ZDA pomenijo skoraj 20-milijardni posel na leto, kar je več kot dvakratni prihodek filmske industrije), ampak ne gre le zanje, ampak preprosto za vse izdelke, ki so postali obsesija. Zaradi tega tudi prosti čas že zdavnaj ni povezovanje z ljudmi ali sprehod v naravi, ampak spet nekaj, kar je povezano s tehnologijo: vožnja z avtomobilom, zabava z računalnikom na internetu, gledanje televizije. In ves čas, kjerkoli, seveda, smo dostopni prek mobilnega telefona. Nova grožnja v smeri popolne tehnizacije naših življenj so koncepti “pametne hiše”, v kateri naj bi računalnik prevzel popoln nadzor nad našim vsakdanjim življenjem in namesto nas odločal (pod krinko “predlogov”), kdaj in kaj bomo jedli, kdaj bo treba iti v trgovino in tako naprej.

Tehnologija je tudi zabrisala mejo med resničnim in umetnim. To je predvsem pripisati različnim zaslonom, televizijskim in računalniškim, toda brisanju te razlike prispevajo še druge tehnologije. So prsi te ženske resnične ali umetne? In njen obraz? V nekaterih krajih Amerike kozmetične kirurge obišče že kar polovica žensk. Brisanje razlike je prisotno tudi v športih, kjer droge ustvarjajo umetni svet večjih človeških zmogljivosti.

Nasilje in vrednostna zmeda

Najhujši vpliv ima to brisanje razlike med resničnim in umetnim pri nasilju. Nobena generacija ni zrasla ob toliko nasilja kot sedanje. Dnevno “konzumiramo” prek različnih filmov več umorov in drugega nasilja, kot so ga ljudje nekoč prebrali v časopisih vse življenje. In vse to sprejemamo kot normalno. Najškodljivejši pa je vdor nasilja v igre, ki so namenjene najmlajšim. “Računalnik ima precej močnejši vpliv kot televizija”, pravi Jane Healy, psihologinja in avtorica treh knjig o vplivu medijev na otroke. Čeprav danes praviloma raziskujejo vpliv nasilja v televizijskih programih, Healy svari, da je vpliv računalnikov bolj zahrbten. Ko otroci gledajo televizijo, se hkrati tudi igrajo ali preprosto počnejo kaj drugega, računalniški programi pa povsem prevzamejo njihovo pozornost.” “Za razliko od televiziji, pri kateri gledalci samo sprejemajo slike, so pri elektronskih igrah otroci tisti, ki so izvor nasilja,” dodaja Naisbitt.

Neverjetno je, da se je najbolj sofisticirana tehnologija, ki jo danes uporabljajo v vojski za vadbo in nato tudi za vodenje dejanskih vojaških operacij preselila v računalniške (otroške) igre. Da bo ironija popolna, so ameriški marinci leta 1995 pogruntali, da je nova generacija vojakov zrasla na računalniških igrah, zato je čas, da se te igre preselijo nazaj v vojsko kot nove simulacije resničnih vojaških spopadov. General C.C. Krulak je tako zapisal: “Uporaba simulacij, vitualne resničnosti, modeliranja in različnih vojaških iger doseže, da je kasnejše terenska vadba učinkovitejša.” Marinci so nato preučili 30 komercialno dostopnih vojaških igric, da bi ugotovili, kako koristne bi lahko bile pri vadbi marince.

Vrednostno zmedo, ki se poraja, po Naisbittu najbolje ilustrira dejstvo, da je na primer isto podjetje, za katerim stoji Steven Spielberg, bilo producent filma Reševanje vojaka Ryana – ki nosi sporočilo, da je vojna pekel – in filma Small Soldiers, ki je namenjen otrokom in ki vnaša v svet igrač vojno z vsemi svojimi “pravili”. “S povezovanjem vojaške tehnologije in igrač agresivni vojaki Elitni komandosi in njihovi nasprotniki, miroljubne spake Gorgoniti, hodijo, govorijo, mislijo in se učijo. Pametni vojaki hitro začnejo uporabljati gospodinjske predmete kot orožje. Koš za smeti je mučilnica, omarica z zdravili vir kemičnega orožja in garaža ni več ropotarnica ali hišna delavnica, ampak skladišče orožja.” Film je eno samo nasilje, piše Naisbitt, s scenami, ki spominjajo na najhujše oblike nasilja iz filmov in televizijskih nadaljevank. Ni čudno, sklepa Naisbitt, da je danes že med osnovnošolci toliko nasilja. Igrača “Laser Tag”, ki je imitacija futuristične laserske puške, je leta 1998 njenemu proizvajalu prinesla 245 milijonov dolarjev prihodkov. Zanimivo je, da se je celo znani general Schwarzkopt zamislil: “Mislim, da je vse to grozljivo. Prav živčen postanen, ko vidim, kako igrice Nintendo ustvarjajo vtis, da ne gre za resne stvari. Toda pri tem otroci masakrirajo in razstreljujejo ljudi.” K nasilju prispevajo tudi drugi mediji, ki so zelo dovzetni za nasilje oziroma zelo radi objavljajo novice o nasilju. Sporočilo, ki ga pri tem dobijo otroci, je, “kdor je nasilen, je junak” Samo nekaj razvitih držav je sprejelo novinarska pravila, ki prepovedujejo, da bi mediji objavljali ime in sliko hudih kršilcev (to sta predvsem Norveška in Švedska). Rezultat je ta, da v teh državah ne poznajo “slavnih kriminalcev” in otroci nimajo motiva, da bi jih posnemali.

Komercialni ali pravi odgovori?

“V tej praznini mrzlično in slepo iščemo karkoli, kar bi jo lahko zapomnilo in ji dalo smisel,” pravi Naisbitt. V ZDA je najbolj izrazit odgovor beg v vero. Takšni ali drugačni obliki vere danes pripada 70 odstotkov Američanov, v primerjavi s 16 odstotki, ko so bile ZDA ustanovljene. Ob veri pa se razvija tako imenovana alternativna scena, ki prinaša revije z “mejnimi” temami, kasetami za sproščanje, zvončki, svečkami, dišavami, astrologijo, numerologijo, aromaterapijo, magnetno terapijo in meditacijo. Ironično, za sprostitev nam ponujajo tudi različne tehnološke napravice. Nekdanjo pomembno vlogo vere kot tiste, ki je dajala osnovne vrednote, pa zamenjujejo navodila za najrazličnejše situacije: od sedmih navad najučinkovitejših družin do sedmih skrivnosti vročega seksa. Knjigarne so prepolne knjig, napisanih po tem receptu. Tako se krepi miselnost, da je mogoče vsak problem rešiti z nakupom nekega izdelka ali kratkih navodil. To je seveda ozadje, ki prinaša bogastvo med drugim tudi farmacevtskim podjetjem, zlasti v proizvodnji različnih vitaminskih in drugih dodatkov za splošno uporabo. Najboljši simbol teh trendov je viagra, ki je v prvem letu prodaje prinesla milijardo dolarjev.

Eden od učinkovitih odgovorov je tudi beg v “enostavnost”. To besedo vsebujejo tudi naslovi milijonskih uspešnic Elaine St James (Poenostavi svoje življenje), Sare Ban Breatchnach in Barbare Brandt. Toda uspešni so tudi povsem nasprotni odgovori, taki, ki vso napetost in tudi nabitost s tehnologijo prenesejo v drug svet. Turizem je najmasovnejši pobeg iz stressa. Toda prav pri njem se vidi, da se ne moremo povsem posloviti od napetosti, kajti medtem ko daljša potovanja stagnirajo, strmo narašča pojav, ki bi mu lahko rekli “adrenalinski vikend” in ki pomeni nekoliko podaljšan vikend, torej tridnevno potovanje oziroma izlet, ki je v naprej planiran do zadnje minute. Drugi veliki trend v turizmu so dogodivščine. Čudoviti prizori na televiziji, posneti v eksotičnih krajih ali v ekstremnih razmerah, zahtevajo odgovor. Odprave na Zemljine tečaje, vzponi na Everest so dosegljivi tudi nešportnikom. To, da je pred kratkim nekdo plačal, da se je lahko šel astronavta, je samo skrajen primer tega trenda. “Ljudje danes hočejo svet doživeti, ne le videti,” opisuje trend Geoffrey Kent, predsednik družbe Abercrombie & Kent, ki se usmerja izključno na pustolovske počitnice. “Ljudje si hočejo zmočiti noge, umazati roke in poživiti možgane.”
Gre za vedno večji čutni izziv, ki zahteva tudi hitre in močne reflekse.

Enega najbolj komercialno uspešnih odgovorov na stiske današnjega časa, pa je iznašla Martha Stewart, ki je zgradila multimilijardni dolarski imperij, najprej s revijo Living, nato s televizijskimi programi in nato še z internetnimi stranmi. Stewartova je svoj imperij zgradila na ročnih delih (se pravi čutnosti). V svet, odtujen s tehnologijo, vrača ustvarjalnost rok, vrača občutek za naravne materiale in sploh naravo. Vrača nadzor nad časom in umirjenost – njeni recepti nemalokrat zahtevajo “zorenje” sestavin, ki traja tudi pol leta. Njena čudežna formula je v tem, da je odkrila, da so mnoga opravila, ki so se našim prednikom zdela kot muka, na primer pridelovanje zelenjave ali peka kruha, v našem življenju preselila iz kategorije “muke” v “prostočasne dejavnosti”. “Opravljanje različnih del, pa naj gre za enostavna popravila v hiši ali zahtevnejše opremljanje hiše, nam daje občutek lastne vrednosti, zadovoljstva in neodvisnostni,” piše Martha Stewart. Del njenega uspeha je tudi v jeziku, ki ga uporablja, in ki beži od tehnologije. “Gojenje asparagusa je stvar ljubezni.. Rastlina potrebuje dve polni leti, preden jo lahko odrežemo, toda potrpežljivi vrtnar bo nagrajen,” pravi.

Vračanje v umirjeno ustvarjalnost

Če odštejemo paradoks, da Martha Stewart za vso to “reakcijo” na tehnologijo zelo uspešno uporablja vso sodobno tehnologijo oziroma medije, lahko vendarle ugotovimo, da je vračanje v človeško ustvarjalnost na neki umirjeni način morda najbližje temu, kar Naisbitt označuje kot “pravi” odgovor na nasilje tehnologije in nasilje prek tehnologije. V osebnem življenju Naisbitt in njegovi sodelavci priporočajo dneve brez televizije, bolj umirjene počitnice, manj potovanj, manj telefonov, pa odkrivanje umetnosti in – drugih ljudi, predvsem družine. Predvsem pa Naisbitt svetuje, da bi na ravni družbe nekaj naredili glede nasilja, ki smo mu izpostavljeni). Da bi strogo regulirali obseg in način prikazovanja nasilja na televiziji in drugih medijih (tako na primer kot Norvežani in Švedi) in še posebej, da bi skrbeli, da otroci ne bi bili izpostavljeni prikazom nasilja.

Genetika in zaposleni

Prihodnja doba naj bi bila doba genetike. Mnogi duhovi so se zbudili in svarijo pred zlorabami genetike. Javno mnenje v Evropi zlasti nasprotuje genetično modificirani hrani. Toda ena od možnih zlorab bi bila uporaba genetike v kadrovski politiki. Predstavljajte si, da bi uspeli tisti, ki bi radi ustvarili genetsko sliko vsakega človeka, iz katere bi sledila inteligenca, nagnjenost k različnih boleznim in podobno. Že danes namreč vemo, kateri geni so “krivi” za preveliko težo, epilepsijo, slepoto, visok krvni pritisk, astmo, osteoporozo, melanom, rast, artritis, rak dojk, bolezni srca in ožilja ter Parkinsonovo bolezen. In potem bi podjetja prišla do teh baz podatkov in bi vedela vse o svojih zaposlenih ali o ljudeh, ki bi jih rada zaposlila. Znanstvena fantastika? Sploh ne, od 6000 podjetij, ki so v združenju American Management Association, jih je 10 odstotkov že leta 1997 priznalo, da pri izbiri zaposlenih uporabljajo genetske teste.