Zgodba o Hermes SoftLabu in Zaslonu

Predstavljamo vam analizo ene od najbolj odmevnih gospodarskih zgodb zadnjega časa, zgodbe o Hermesu SoftLabu in njegovem razmerju do podjetja Zaslon, ki ga je Hermes SoftLab kupil leta 2000. Pravzaprav gre za dve zgodbi – v ozadju zgodbe o razmerju med Hermes SoftLabom in Zaslonom je seveda zgodba o samem Hermes SoftLabu oziroma njegovem zadnjem obdobju.

Za kaj gre? Povejmo zelo na kratko. Hermes SoftLab se je rodil v prvem valu ustanavljanja podjetij po spremembi družbene ureditve. Na osnovi izkušenj sodelovanja z ameriško računalniško hišo Hewlett Packard v okviru še socialističnega obdobja so štirje ustanovitelji zelo hitro razvili softversko podjetje, za katero je bilo značilno, da ni nastopalo pod svojo blagovno znamko, ampak so bili »delavnica« softvera za druge. Hkrati pa je to podjetje uspešno pridobilo izvedbo avtomatizacije plačilnega sistema v okviru nekdanje SDK.

Hermes SoftLab se je razvijal izredno hitro in uspešno. Leta 1993, to je v obdobju začetnega vzpona, smo pri Podjetniku njegove štiri ustanovitelje razglasili za Podjetnike leta in vodjo skupine, direktorja Rudija Brica, kandidirali za evropskega podjetnika leta (European Small Business Person of the Year, izbor EFMD – Evropske fundacije za razvoj managementa), kjer je tudi zmagal. Tudi ta dogodek je bila ena stopnic v mednarodnem prodoru podjetja.

Hermes SoftLab je pridobival dela doma in v tujini. Narasel je na 400, pa 500 in celo okoli 700 zaposlenih. Vase je posrkal večino računalniških kadrov v Sloveniji in ustanavljal podružnice doma in v tujini.

Toda kot danes razlaga njegov novi direktor, Francoz Olivier Carron de la Carriere, je podjetje doseglo meje svoje izvorne logike, to je dela za zunanje naročnike, ko je prišlo v konkurenco s ceneno delovno silo v Indiji in drugod. Zato so se v zadnjem obdobju v Hermes SoftLabu opredelil, da bodo z lastnimi rešitvami pričeli prodirati na trge Srednje in Vzhodne Evrope. V sklopu te usmeritve so se leta 2000 odločili kupiti tudi podjetje Zaslon, takrat vodilno slovensko podjetje za elektronsko bančništvo.

Toda po tem obdobju se v Hermes SoftLabu začne zelo protislovno obdobje razvoja. Podjetje zmaguje na slovenskih in mednarodnih lestvicah zaposlovanja (tudi v Podjetnikovem seznamu največjih zaposlovalcev po indeksu Davida Bircha, izumitelja besede gazela, Podjetnik, oktober 1999 - 2002 je bilo blizu samega vrha), osvaja slovenska in mednarodna priznanja za poslovno odličnost, leta 2001 se pompozno internacionalizira in dokapitalizira z vložkom 10 milijonov evrov). V ozadju pa prve informacije iz prevzetega Zaslona opozarjajo na stil vodenja v Hermes SoftLabu, ki ni dorasel zunanjemu blišču. Rudi Bric, njegov legendarni direktor, opozarja vlado, da mora posebej skrbeti za takšna velika podjetja, tudi če so mlada. Zavzema se za močno vlogo svojega podjetja pri vojaških protinabavah.

Leta 2002 v javnost pricurljajo informacije, da doslej finančno zelo uspešno podjetje Hermes SoftLab prihaja v težave. V podjetju naredijo veliko napako, ker ne obvladajo komuniciranja z javnostjo v kriznem obdobju. Namesto da bi se odprlo, se zapre, kar samo pospeši kroženje različnih govoric.
Konec leta javnosti postane javen spor med Hermes SoftLabom in Zaslonom. V začetku leta 2003 na mesto ustanovitelja-direktorja Rudija Brica pride Francoz Olivier Carron de la Carriere. Podjetje Zaslon formalno ukinejo in ga pripojijo Hermes SoftLabu.

Zakaj?

Kakšni so vzroki za vse to dogajanje? Kje se je pri Hermes SoftLabu zalomilo, da so sami zašli v težave in v okviru svojih težav ustavili razvoj tudi v Zaslonu?

Ker je življenje najboljša učiteljica, smo naredili vrsto pogovorov, v katerih boste lahko z različnimi akterji odstrli tenčico z dogajanja, v slogu filma Rašomon, v katerem vsakdo pove svojo resnico.

Odgovor oziroma razlago si boste lahko ustvarili sami. Mi vam pa bomo pomagali z dvema analizama, ki sledita vsem pogovorom. Prva interpretira dogajanja skozi prizmo soočenja dveh podjetniških kultur, druga se opira na teorijo življenjskega cikla podjetja slovitega ameriškega teoretika managementa Ichaka Adizesa.

Vse intervjuje in analizo podjetniških kultur je napisala Sara Brezigar, Jože Vilfan pa uvod in analizo v skladu s teorijo življenjskega cikla.