Grozdi po vsem svetu

Avtor: Jože Vilfan | Objava: 08.11.2004

Grozdi so vse pomembnejše orodje za povečevanje konkurenčne sposobnosti v sodobnih zahtevnih gospodarskih razmerah. Je šlo 2000 milijonov tolarjev državnih spodbud v pravo smer?



Grozdi so danes med najbolj vročimi temami po vsem svetu. Oče raziskovanja grozdov je ameriški ekonomist in strokovnjak za marketing Michael Porter, ki je koncept grozdov predstavil v knjigi »Konkurenčna prednost držav« leta 1990. Njegova knjiga je bila odločilna, da so v zadnjem desetletju grozdi postali med najpomembnejšimi deli različnih nacionalnih in regionalnih razvojnih načrtov. Tako so se grozdi pojavili tudi v politiki spodbujanja konkurenčnosti Slovenije, ki jo je pripravila nekdanja ministrica za gospodarstvo dr. Tea Petrin. 

Premik grozdov v ospredje državnih politik spremlja tudi povečevanje števila raziskovalcev in svetovalcev, ki grozde preučujejo oziroma jim pomagajo pri razvoju. Med najpomembnejšimi, če že ne najpomembnejši, je forum, ki se ukvarja z grozdi in je letos potekal še sedmič. Gre za letno srečanje Inštituta za konkurenčnost (The Competitiveness Institute), organizacije, ki združuje vrsto ustanov z vsega sveta. Njegov sedanji predsednik je dr. Alec Hansen, ki so ga imeli priložnost spoznati tisti, ki so se udeležili 1. mednarodne konference slovenskih grozdov junija letos na Bledu.

Nadaljevanje članak je vidno samo naročnikom.
Srečanje Inštituta za konkurenčnost je potekalo v kanadski prestolnici Ottawi, katere župan je na začetku srečanja povedal, da si sploh ne zna predstavljati, kakšna bi bila usoda mesta, če ne bi imeli razvitih grozdov, ki so ublažili šok, nastal ob poku internetnega balona.  

Resnici na ljubo je treba poudariti, da grozdi niso Porterjev izum, on jih je samo prvi sistematično analiziral. Grozdi so marsikdaj v preteklosti nastali spontano, pred desetletji ali celo stoletji, vendar so po Porterjevi analizi postali standardni »ukrep« vlad in regij, ki želijo povečati konkurenčnost lastnega gospodarstva.  

V poročilu, ki ga je na lanskem srečanju oziroma konferenci predstavil Inštitut za konkurenčnost, ugotavljajo, da zdaj na svetu poteka več kot petsto pobud za razvoj grozdov, večina (72 %) pa je precej »svežih« (začetih leta 1999 ali pozneje). Večina deluje na področjih informacijskih tehnologij, medicinske opreme, proizvodne tehnologije, komunikacijske opreme, biofarmacije in avtomobilizma. Najpogostejši cilji pobud za razvoj grozdov so spodbujanje razvoja in izvoza, spodbujanje pretoka znanja in tehnološki razvoj.  

Izsledki analiz kažejo, da samo povezovanje podjetij ni zagotovilo za uspeh. Za uspeh grozdov je pomembno veliko dejavnikov, ki spodbujajo iskanje višje ravni konkurenčnosti. Med pomembnimi dejavniki raziskovalci naštevajo:

- notranjo konkurenčnost v grozdu,
- nenehno dinamiko z vstopom novih podjetij, vključno z odcepljenimi podjetji (spin-offi) starih članic grozdov,
- intenzivno sodelovanje, ki poteka prek različnih ustanov, vključno s posebnimi ustanovami, ki jih ustanovijo grozdi sami,
- kakovost različnih podpornih dejavnikov (izobraževanje, dostop do kapitala, raziskovalne ustanove) in
- obstoj zahtevnih trgov oziroma kupcev.  

Kot lahko sklepamo, so grozdi orodje za povečevanje konkurenčne sposobnosti v vse zahtevnejših razmerah, ne pa preprosta veriga, ki služi interesom samo nekaterih podjetij (pogosto največjih), oziroma orodje za utrjevanje že obstoječih tržnih in drugih položajev. Najuspešnejši grozdi so tisti, ki imajo ambicije, da bi jim uspelo na svetovnih trgih.

Dejavniki uspeha 

Ker grozdi težijo za kompleksnimi cilji, je njihov uspeh odvisen od ujemanja v tako imenovani »triperesni deteljici« ali »trojni vijačnici«. Trojna zasnova grozdov – sodelovanje podjetij, države in raziskovalnih ustanov – je znana že pri prvih italijanskih grozdih iz 70. let prejšnjega stoletja, v zadnjem desetletju pa je to postala formula, na katero vsi prisegajo. Dr. Emiliano Duch, katalonski raziskovalec grozdov in svetovalec, razlaga, da so danes grozdi tudi nekakšen mikroskop, ki ga uporablja vlada. »Država ne more dojeti dejanskega delovanja gospodarstva v celoti, ob posameznih grozdih pa lahko ugotavlja, česa v državi primanjkuje – glede zaposlovanja oziroma delovne sile, izobraževanja in drugih ukrepov -, in na podlagi teh spoznanj predpisuje rešitve.«  

Sicer pa so izsledki raziskav pokazali, da uspeh grozdov temelji predvsem na treh dejavnikih:

- dobri raziskovalni srenji,
- visoki stopnji zaupanja med podjetji in
- dobrem preteklem sodelovanju med zasebnim in javnim sektorjem.  

Dobri grozdi imajo po navadi posebno »pisarno«, ki se ukvarja izključno s sodelovanjem v grozdu. Najmočnejši grozdi se tudi intenzivno ukvarjajo z blagovno znamko in lobiranjem.  

Nasprotno pa neuspehi grozdov po navadi temeljijo na naslednjih dejavnikih:

- pomanjkanju soglasja o glavnih ciljih,
- nepravilni presoji lastnih sposobnosti,
- nedejavnosti pri sodelovanju,
- premajhnih sredstvih za pomembne skupne projekte,
- odsotnosti skupne službe oziroma »pisarne« grozda.

Pomanjkljivost je tudi omejitev članstva na velika podjetja.  

Zanimivo je, da so grozdi precej usmerjeni k uspehu na globalnem trgu, toda grozdov, ki bi v izhodišču segali čez državne meje, ni veliko. Takšne mednarodne grozde v Evropi lahko celo preštejemo na prste ene roke. Taki so avtomobilski grozd med Portugalsko in Španijo, plastičarski grozd med Nizozemsko in Nemčijo, grozd TriRhena, ki sega v Francijo, Nemčijo in Švico, ter dansko-švedski biotehnološki grozd. Raziskovalci ugotavljajo, da je pri razvoju grozdov veliko »mehkih« dejavnikov in da mednarodno sodelovanje zato ni preprosto.   

Raziskave in poročila 

Ob vsakem srečanju raziskovalci grozdov odkrivajo naslednjo globinsko plast. Na letnem srečanju naredijo sklep raziskav v preteklem letu, sprejmejo poročilo o teh ugotovitvah in hkrati določijo novo temo. Na lanskem srečanju so tako sprejeli splošno poročilo o pobudah na področju grozdenja, v katerem je tudi podrobno poročilo o Sloveniji (Zelena knjiga o pobudah na področju grozdenja). Na letošnjem srečanju so predstavili Belo knjigo politike grozdenja, v kateri so analizirali vlogo različnih elementov v politiki grozdenja. Glavna ugotovitev je ta, da ima država vsekakor vlogo pri razvoju grozdov, vendar ne kot vodenje od zgoraj navzdol, temveč tako, da sproži dogajanje in da poskrbi za vrsto mehanizmov, ki omogočajo, da vsi sodelujoči v grozdu sploh lahko najbolje delujejo. Toda država ne sme nikakor posegati v strategijo razvoja grozdov in obseg sodelovanja med podjetji. 

Razprave na letošnjem srečanju, ki jih bodo naslednje leto predstavili v novem poročilu, so temeljile na temi Gradnja inovativnih grozdov za konkurenčno prednost. Razprave so nakazovale predvsem dve smeri. V eni so bile v ospredju razprave o grozdih z močnim tehnološkim poudarkom (izbor tehnologij, inkubatorji, trženje in drugo) in razprave o nacionalnih inovacijskih politikah, drugo smer pa so nakazovale razprave, usmerjene v »mehko« temo vodenja in sodelovanja v grozdih. Pri prvi tematiki je s poročilom o okvirih slovenske nacionalne politike grozdov sodelovala tudi državna sekretarka mag. Mateja Dermastia, ki je sicer v izvršnem odboru Inštituta za konkurenčnost.   

Gonilo so vendarle podjetniki 

Že omenjeni katalonski raziskovalec Emiliano Duch je »napetost« letošnje konference med tehnologijo in človeškim dejavnikom v končni razpravi dramatično zaključil s komentarjem, da pozna različne italijanske grozde, ki imajo vključene zelo močne raziskovalne organizacije, pa se nikamor ne premaknejo, po drugi strani pa pozna zelo uspešne grozde, ki nimajo raziskovalnih organizacij, temveč dobre podjetnike, ki rinejo naprej. »Uspeh grozdov je torej odvisen od podjetnikov,« je strnil dilemo Emiliano Duch.  

Tako kot vedno v poslu sta tudi pri grozdih potrebni nenehno popravljanje in dograjevanje. Emiliano Duch je predstavil tudi metodo revitalizacije grozdov - pobudo za okrepitev konkurečnosti (Competitiveness Reinforcement Initative), proces, ki traja pet do šest mesecev in v katerem grozdi ugotovijo, kako se bodo pripravili na konkurenčne izzive prihodnosti. Metodo je najprej temeljito preizkusil v Kataloniji, nato po vsej Španiji in širše − v Veliki Britaniji, Švedski, Belgiji, Italiji ter na območju Evropske unije v avtomobilski industriji.  

Sicer pa je tudi na področju grozdov mogoče opaziti, da je Skandinavija najrazvitejše območje na svetu. Zato so tudi Skandinavci predstavili morda najbolj velikopotezno pobudo – pobudo razvojnega povezovanja med vsemi državami, ki se dotikajo baltiškega morja, vključno z Rusijo. Dr. Lars Eckland, direktor enega od sektorjev švedske tehnološkorazvojne agencije Innova, pravi, da te Kitajci le tako vzamejo za partnerja. Povezana baltiška regija naj bi imela tako sto milijonov prebivalcev, kar je po mnenju dr. Ecklanda primerna protiutež v pogovorih s Kitajci – in tudi z Brusljem. 

Ravno Kitajska bo tema naslednje letne konference inštituta prihodnjo jesen v Hongkongu. Konferenca bo temeljila na izjemnem gospodarskem razvoju Kitajske, ki v precejšnji meri temelji na grozdih, seveda. Dr. Michael Enright, ki je predstavljal program prihodnje konference, je tako rekoč zagrozil: »Tisti, ki iščejo priložnosti, a ne na Kitajskem, sploh ne vedo, koliko zamujajo; in tistim, ki jih skrbi, kaj bo čez čas pomenila Kitajska, se sploh ne sanja, koliko bi jih moralo skrbeti.«  

In Slovenija ...  Težko je ob množici ugotovitev kakih 250 strokovnjakov iz vsega sveta potegniti samo eno sporočilo ali le nekaj sporočil oziroma misli in reči, to je najpomembnejše za Slovenijo. Pa vendar, poskusimo. 

Ves svet se ukvarja z grozdi, verjetno je prav, da se tudi mi. Toda, kaj je smisel ukvarjanja z grozdi? Raziskave postavljajo grozde v kontekst večanja konkurenčnosti neke regije v tesni povezavi z tehnološko inovativnostjo. Konkurenčnost pa je sila neprijazna reč, ni je namreč mogoče lotiti na »notranjost« in »zunanjost«. Dosledna aplikacija načel konkurenčnosti zahteva ohranjanje ali celo stopnjevanje konkurenčnosti ZNOTRAJ grozdov. Lahko bi celo rekli, da se pri grozdih postavlja paradoksna zahteva, da si morajo člani grozdi intenzivno komunicirati in prenašati znanje oziroma graditi skupno znanje, in to znanje uporabiti (tudi) za medsebojno konkuriranje, kajti samo to vodi v tržno odličnost.  

Ali to načelo velja tudi pri naših grozdih? Se tako razmišlja o slovenskih grozdih in v njih? Ali gre lahko pri kakšnem slovenskem grozdu za preprosto dobavno verigo (torej nekonkurečno organiziranost), ki se konča z nekim velikim podjetjem?  Po M. Porterju je to značilno za nerazvita gospodarstva. Torej, kam se pristevamo?

Če gre pri nekaterih naših grozdih za takšno nekonkurenčno podporo velikim, potem spet siromaki prispevajo za velika podjetja - ne pozabite, da je slovenska država za razvoj grozdov letos in v preteklih letih namenila vrtoglavih 2000 milijonov tolarjev. Smo oziroma ali bomo s tem denarjem samo pomagali zakrpati probleme ali stopiti na višjo raven konkurenčnosti?





Emiliano Duch, Barcelona: »Grozdi so za državo kot mikroskop, skozi katerega opazuje dejanske razmere v gospodarstvu.«









Sara Nordin, Evropski inštitut za turizem, Švedska: »Švedskemu mestu Are je organizacija svetovnega smučarskega prvenstva 2006 pripadla samo zato, ker je neverjetno dobro organizirano in ima izjemno ponudbo. Vse to temelji na grozdih.«








Dr. Lars Eckland, Innova, Švedska: »Baltiške države bomo povezali v enotne razvojne koncepte – samo tako bomo protiutež Kitajski in Bruslju!«









Tudi Hollywood je grozd  

Iščite »sadeže na nizkih vejah«.

Dr. Hansen, kaj je po vašem mnenju najzanimivejše pri razvoju grozdov?

Morda to, da so tisti, ki so govorili, da je v Evropi drugače kot v Ameriki, zdaj spremenili mnenje. Ti so namreč trdili, da za evropske grozde ni ključno, kakšno vodenje imajo (kar smo mi v Ameriki ves čas trdili), temveč naj bi bilo najpomembnejše, da jih podpirajo vlade. Zdaj vsi priznavajo, da so za grozde ključni dobri vodje.  

Ali je za podjetje zelo koristno, da se vključi v »grozdno gibanje«?

Grozdi obstajajo, pa naj se tega zavedamo ali ne. Hollywood je grozd, vinarji v dolini Napa v Kaliforniji prav tako, čeprav ne eni ne drugi o sebi ne govorijo kot o grozdu. Vedno je koristno, če deluješ na območju grozda dejavnosti, s katero se ukvarjaš. Tako imaš neposredne koristi, ker imaš dobre dobavitelje, boljšo delovno silo, najboljši prihajajo tja, ker je več priložnosti, šolanje je kakovostnejše in tako naprej.  

Toda, ali bi podjetjem priporočili zavestno vključevanje v grozde?

Od posameznega podjetja je odvisno, ali naj se pridruži skupini, ki dela v grozdih. Podjetje lahko dobro uspeva, tudi če se ne poveže. Ugotovil sem, da ljudje marsikdaj sodelujejo v takšnih skupinah, ker imajo širše zanimanje, povezano s prihodnostjo kraja ali regije. Vendar je tudi kratkoročno gledano koristno sodelovati v takih skupinah. Človek vedno dobi zamisli, spremeni razmišljanje ali spozna ljudi. Poznam ljudi, ki so dramatično spremenili poslovno strategijo, ker so pri skupnih pogovorih odkrili pomembna dejstva.  

Mnogi menijo, da je zelo pomembna tehnologija oziroma usmerjenost v nove tehnologije. Kaj menite o tem?

Tehnologija je pomembna, vendar ne sama po sebi. Najpomembnejše je, da se grozdi usmerjajo na trg - vse dogajanje glede tehnologije v razvojnih oddelkih ali raziskovalnih ustanovah morajo usmerjati na trg. Iščite to, kar sam imenujem »sadeži na nizkih vejah« - možnosti, da pridete do uspehov brez večjega vlaganja. Neko mestece na Danskem ima 7000 prebivalcev, nima univerze, temveč le nekaj tehničnih šol. In vendar je tam sedež Bang&Olafsena in imajo 50 izdelovalcev vetrnih turbin, kar je 60 odstotkov svetovnih zmogljivosti. Usmerjeni so v tržni uspeh. Alfa in omega je podjetništvo in ne raziskave.   



Preberite si še:

Naročite se na brezplačni mesečni svetovalec "Od ideje do uspeha"